VSL sklep III Cp 3534/2005

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve
stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izvršbo, katerega je

upnica vložila 28.5.2004, ker upnica kljub pozivu sodišča z grožnjo

zavrženja ni predložila izvršilnega naslova v skladu z 42. členom

ZIZ.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo upnica iz vseh pritožbenih razlogov.

Predložila je potrdilo o izvršljivosti in to je bilo v dosedanjih

primerih dovolj. Sodišče bi lahko ravnalo v skladu z 19. členom ZIZ.

Ker sodišče po prejemu izvršilnega naslova upnika ni obvestilo o

pomanjkljivosti, upnik ni bil seznanjen z okoliščino, da v konkretnem

primeru potrditev pravnomočnosti in potek paricijskega roka ne

zadošča za izdajo sklepa o izvršbi.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru predlog za izvršbo ni vložen pri sodišču, ki je

odločilo o terjatvi na prvi stopnji. Zato je treba predlogu za

izvršbo priložiti izvršilni nasov v izvirnikuali overjenem prepisu,

na katerem je potrdilo o izvršljivosti (1. odstavek 42. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je pozvalo upnika s posebnim sklepom in

zagrozilo na posledico zavrženja predloga (list. št. 5). Nato je na

predlog upnice podaljšalo ta rok in upnica je predložila le izvršilni

naslov, na katerem je klavzula pravnomočnosti in ne izvršljivosti.

Sodna odločba postane izvršljiva, ko postane pravnomočna oziroma, ko

poteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Izvršilno sodišče

je vezano na potrjeno izvršljivost in samo lahko odpravi le

pomanjkljivosti glede paricijskega roka, ki ga mora določiti v sklepu

o izvršbi (2. odstavek 21. člena), če že ni določen v odločbi, ki je

izvršilni naslov. V konkretnem primeru ne gre za odločbo, ki se

izvršbi pred pravnomočnostjo, zato je sodišče prve stopnje pravilno

ravnalo, ko je najprej pozvalo upnika, da odpravi pomanjkljivost,

nato pa v skladu 108. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predlog

zavrglo. Ne drži trditev pritožbe, da je bila sodna praksa drugačna;

tako je npr. v zadevi III Cp 1733/99 Višje sodišče v Ljubljani

odločilo enako kot sodišče prve stopnje v tej zadevi. Pritožnica bi

se morala ravnati po sklepu sodišč in predložiti vse, kar je

potrebno.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko

stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni

zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi

po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno

in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ).