VSL sklep II Cp 3591/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog

predlagatelja za določitev odškodnine po 73. členu Zakona o

denacionalizaciji (Ur.l. RS št. 27/91 s spr.; v nadaljevanju ZDen),

ker je štelo, da mora biti za izplačilo odškodnine po citirani

določbi ZDen izpolnjen pogoj izdane denacionalizacijske odločbe, ki

pa v denacionalizacijski postopku po pok. denacionalizacijski

upravičenki J. K. nikoli ni bila izdana, saj je bil postopek

zaradi umika zahteve za denacionalizacijo s strani predlagateljev

ustavljen, češ da naj bi bila zadeva z denacionalizacijskim

zavezancem (predlagateljem v tej zadevi) rešena s poravnavo.

Zoper takšen sklep se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek. Po njegovem mnenju je sodišče

prve stopnje določbo 73. člena ZDen napačno razlagalo, ko je štelo,

da je izdana denacionalizacijska odločba pogoj za določitev

odškodnine po tej določbi. Denacionalizacijski postopek, ki je bil

sicer v teku, se je na zakonit način končal s tem, ko so udeleženci

sklenili poravnavo, po kateri so se upravičenci zavezali umakniti

zahtevo za denacionalizacijo. Takšne poravnave, kot so jo sklenili,

ni prepovedoval noben predpis, ravno nasprotno, ZDen je stranke

spodbujal k sklepanju poravnav. Predlagatelj pa zgolj zato, ker je s

sklenitvijo poravnave zadevo sporazumno rešil, ne more biti na

slabšem od drugih denacionalizacijskih zavezancev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri

pritožbenih navedb ugotavlja, da so pritožbeni očitki o zmotni

uporabi materialnega prava utemeljeni. Po določbi 1. odstavka 73.

člena ZDen gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah

tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po

predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni

lastnini. ZDen kot pogoj za določitev odškodnine zavezancem za

vračilo premoženja torej določa le, da so ti nepremičnine

morali vrniti po njegovih določbah, ne pa, da bi morala biti

izdana odločba v denacionalizacijskem postopku. Res je

sicer, da v primeru, kot je konkretni, ko

denacionalizacijska odločba ni bila izdana, (zaenkrat) ni

jasno, ali bi bil predlagatelj nepremičnine, za katere

zahteva odškodnino, po določbah ZDen res dolžan vrniti

denacionalizacijski upravičenki, vendar pa bi moralo sodišče

prve stopnje, glede na to, da o tem vprašanju na matičnem

področju z dokončno in pravnomočno odločbo ni bilo odločeno,

to vprašanje, ki predstavlja predhodno vprašanje v tej

zadevi, samo rešiti (prim. 8. člen Zakona o nepravdnem

postopku; Ur.l. SRS, št. 30/86 s spr.; ZNP) oziroma v

primeru, če bi se pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovilo, da

so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev

predhodnega vprašanja, postopek prekiniti in tistega udeleženca,

katerega pravico bi štelo za manj verjetno oziroma udeleženca, ki je

zainteresiran za ureditev pravnega razmerja, napotiti na pravdo za

rešitev tega predhodneg vprašanja (prim. 9. člen ZNP). Ker

zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava na prvi

stopnji pravno relevantna dejstva glede izpolnjenosti

pogojev za določitev odškodnine po 73. člen ZDen niso bila

ugotovljena, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in

zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka

365člena ZPP v zvezi s 366. in 355. členom ZPP ter 37.

členom ZNP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena

ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.