VSL sklep IV Cp 185/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se

določijo stiki med mld. L in njeno babico M in da potekajo tako, da

mladoletna L preživi s predlagateljico vsak drugi torek v tednu od

15do 19. ure in sedem dni med poletnimi počitnicami.

Nasprotna udeleženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno

pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene

razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep

ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je

bil osnovni razlog njenega nasprotovanja predlagateljičinemu predlogu

v tem, da zahtevani stiki med predlagateljico in mld. L povzročajo

škodo ne le mld. K, ampak tudi celi družine nasprotne

predlagateljice. Predlagateljica s svojim predlogom povzroča razkol

med obema otrokoma. To je dokazovala z dokaznim predlogom z

zaslišanjem očeta nasprotne udeleženke in postavitvijo ustreznega

sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali so predlagani stiki za Laro

koristni, kot tudi ali so koristni za njenega brata in celo družino.

V pritožbi poudarja psihično obremenitev obeh otrok v zvezi s

predlagateljičinim ločevanjem obeh vnukov. Gre za ozko in sebično

gledanje sodišča na koristnost predlaganih stikov samo za enega

otroka, kar je nevzdržno, saj je L del družine, ki zaradi omogočanja

stikov samo enemu vnuku, povzroča slabe medsebojne odnose med vsemi

člani družine. To pa lahko slabo vpliva na duševni razvoj L in ne le

K. Podrejeno meni, da bi bilo veliko bolj koristno za vse, da bi

predlagateljica vzdrževala stike z L pri nasprotni udeleženki doma v

obliki obiskov, saj bi s tem počasi in istočasno navezala tudi stike

z vnukom K, ki ga vse do danes odklanja.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljičin predlog za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja

stikov z vnukinjo L temelji na določilih 106.a člena Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po

katerem lahko osebe, s katerimi je otrok družinsko povezan in nanje

osebno navezan in ki so primeroma naštete v drugem stavku 1. odst.

106člena ZZZDR, vložijo predlog za ureditev stikov zaradi

realizacije otrokove pravice do stikov z njimi, če to ni v nasprotju

z otrokovo koristjo. V predlogu je navedla, da sta z vnučko zelo

navezani druga na drugo, da sta pred sinovo razvezo imeli vsakodnevne

stike, da je L z njo tudi dopustovala, da pa ji sedaj nasprotna

udeleženka stike preprečuje.

Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati

in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v

katerih je otrok udeležen ali prizadet. Pravni standard "korist

otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z

upoštevanjem vseh okoliščin primera. Vsebina otrokove pravice do

stikov z drugimi osebami, v obravnavanem primeru s starimi starši, je

predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti,

povezanosti z njimi in občutek medsebojne pripadnosti. V tem smislu

naj torej stiki v čim večji meri ustvarjajo in vzpodbujajo odnose, ki

sicer obstajajo med starimi starši in otroki. Takšni stiki so torej

vedno v korist otroka, če le vsi akterji tega razmerja izkažejo

interes zanje. V obravnavani zadevi obstaja še dodatna okoliščina, iz

katere izhaja, da bi bili predlagani stiki v korist mld. L. Tudi iz

izpovedi nasprotne udeleženke namreč izhaja, da so bili stiki med

mld. L in predlagateljico intenzivni pred razpadom življenjske

skupnosti med nasprotno udeleženko in predlagateljičinim sinom, pa

tudi po njej. Tako je po tem, ko se je nasprotna udeleženka odselila

od predlagateljičinega sina, predlagateljica v času, ko je imela

nasprotna udeleženka službo popoldne, pazila mld. L, v teh tednih pa

je pri njej tudi prespala. Nasprotna udeleženka je tudi v času same

razveze L vsak teden peljala k starim staršem. Nasprotna udeleženka

je sama poudarila, da je bila Lara vedno rada pri starih starših in

da s tem nikoli ni bilo problemov. Nedvomno je torej v korist mld.

L, da se v čimvečji meri ohranijo odnosi, ki so obstajali med njo in

starimi starši v času, ko sta bila starša mld. L še skupaj. Prav o

takšni ohranitvi odnosov med bratcem K, ki je star dve leti in ki se

je rodil po razpadu življenjske skupnosti obeh staršev, pa v razmerju

do babice - predlagateljice, ni mogoče govoriti. Prav zato, ker

takšnega odnosa nikoli ni bilo in glede na starost K (dve leti), pri

njem ni mogoče govoriti o travmatičnem občutenju prikrajšenosti v

primerjavi s sestrico L, ker stikov s starimi starši nima. Glede na

navedeno in glede na starost obeh otrok (5 in 2 leti) sodišče

pravilno ni sledilo trditvam nasprotne udeleženke o medsebojnih

očitkih otrok in naraščujoči ljubosumnosti v zvezi s tem, da ima

stike s predlagateljico le L. Glede na navedeno in ker tudi iz

poročila centra za socialno delo izhaja, da so nedvomno stiki z

babico in dedkom v korist L, saj z njima ni le družinsko povezana,

ampak tudi osebno navezana, je odločitev sodišča o izvrševanju stikov

med predlagateljico in mld. L pravilna. Iz navedenih razlogov je bilo

treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča

prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi

s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).