VSL sklep I Cp 1747/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena
stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog tožene stranke za

vrnitev v prejšnje stanje. Zoper sklep se je pravočasno pritožila

tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila

tožena stranka od 12.11.2005 do 18.11.2005 v bolniškem staležu, kar

je izkazala z zdravstvenim potrdilom. Zato se ni mogla udeležiti

prvega naroka za glavno obravnavo dne 15.11.2005, po svojih

pooblaščencih pa je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje dne

5.12.2005. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo kot prepoznega z

obrazložitvijo, da je pričel 15 dnevni rok za vložitev

predloga teči s 15.11.2005 in naj bi potekel 30.11.2005.

Vendar pa je tožena stranka za pravne posledice svojega izostanka s

prvega naroka za glavno obravnavo zvedela šele v trenutku, ko je

pooblastila pooblaščenca za zastopanje v tej pravdni zadevi, to je

3.12.2005. Takrat je zvedela za vse pravne posledice izostanka s

prvega naroka za glavno obravnavo. Tako je napačno stališče sodišča

prve stopnje, da se rok za vložitev predloga računa od takrat, ko se

tožena stranka ni udeležila naroka. Določilo 2. odstavka 117. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravi, da prične rok

za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje teči šele od dneva,

ko je stranka zvedela za zamudo, kar pa je v tem primeru dan, ko je

od svojih pooblaščencev zvedela za pravne posledice svojega

izostanka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni

tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in tega pritožba niti ne

izpodbija, da pri zamudi naroka praviloma - in v obravnavanem primeru

ni videti okoliščin, ki bi narekovale drugačno presojo - začne rok za

vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje teči že isti dan, saj

bolezen stranke, ki je sicer preprečila pristop na narok, ne

preprečuje vložitve predloga. Tožena stranka pa se neutemeljeno

sklicuje na to, da je za pravne posledice izostanka s prvega naroka

za glavno obravnavo zvedela šele od svojih pooblaščencev: na eni

stani zato, ker je tožena stranka prejela vabilo na prvi narok, v

katerem je bila pravilno poučena o posledicah svojega izostanka (3.

odstavek 113. člena ZPP) oziroma o tem, da mora najkasneje na prvem

naroku za glavno obravnavo navesti ustrezna relevantna dejstva,

ponuditi dokaze zanje in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih

nasprotne stranke, kot tudi, da je navajanje novih dejstev in

predlaganje novih dokazov na kasnejših narokih omejeno (286. člen

ZPP); na drugi strani pa zato, ker nepoznavanje prava škoduje.

Bistveno je torej vprašanje, kdaj je stranka zvedela za zamudo, ne pa

kdaj je zvedela za negativne posledice, ki so vezane na njeno zamudo.

Sicer pa je k pravilnim razlogom sodišča prve stopnje treba dodati

še, da v primeru zamude prvega naroka za glavno obravnavo argument za

vrnitev v prejšnje stanje ni že dejstvo, da sme stranka navajati nova

dejstva in predlagati nove dokaze le na prvem naroku. Če stranka prvi

narok zamudi brez svoje krivde (na njem pa se - tako kot v

obravnavanem primeru - niso izvajali dokazi, pri katerih stranka

zaradi zamude ne bi mogla več sodelovati, npr. postavljati vprašanja

pričam), bo smela dejstva in dokaze navajati še na naslednjem naroku,

saj gre za situacijo iz 2. odstavka 286. člena ZPP (stranka jih brez

svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku). Torej predlog tožene

stranke ni utemeljen tudi zato, ker do prekluzije (če je bil njen

izostanek z naroka opravičen, kar pa je pogoj tudi za vrnitev v

prejšnje stanje) sploh ni prišlo (prim. A. Galič v Pravdni postopek,

zakon s komentarjem, 1. knjiga str. 475), prekluzija pa je

predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče je tako

ugotovilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je

zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena

ZPP). Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče

zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med

postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato

mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške

pritožbenega postopka.