VSM sklep Cp 1042/98

Pritožbama se ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu glede drugega tožnika D. Š. (to je v točki B izreka) razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da znaša delež soodgovornosti prvega tožnika za nastalo škodo iz prometne nezgode eno tretjino, delež sokrivde drugega tožnika D. Š. pa dve tretjini. Vmesna sodba je že pravnomočna, saj jo je pritožbeno sodišče po pritožbah obeh tožnikov potrdilo. V nadaljevanju postopka se je sodišče prve stopnje ukvarjalo samo z višino vtoževanih zahtevkov. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvotožniku M. G. za materialno škodo prisodilo odškodnino 100.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Drugotožniku D. Š. je iz naslova negmotne škode prisodilo odškodnino 18,898.801,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz naslova materialne škode - izgube na zaslužku je drugotožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 838.038,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega ustreznega zneska mesečnega prikrajšanja pri zaslužku, kot podrobneje izhaja iz izreka izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje je toženi stranki v korist drugotožnika naložilo še plačevanje rente in sicer od 1.7.1996 dalje v znesku 65.000,00 SIT mesečno, od 1.9.1996 dalje po 14.225,50 SIT mesečno in od 1.1.1997 dalje po 18.185,50 SIT mesečno, vse dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Toženi stranki je v korist drugotožnika naložilo še povrnitev 1,250.199,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožili drugotožeča in tožena stranka.

Drugotožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz druge oz.

tretje točke prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Navaja, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin prenizka, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da trpi in bo tudi v prihodnje trpel poleg fantomskih bolečin tudi dokaj hude bolečine zaradi uporabe protez, ki ga žulijo. Prenizko je prisojena tudi odškodnina iz naslova strahu, ki ga drugi tožnik v skrbi za svoje zdravje še zmeraj trpi, ter odškodnina za psihične bolečine zaradi skaženosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zviša.

Tožena stranka napada obsodilni del sodbe, ki se nanaša na drugega tožnika. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz druge oz. tretje točke prvega odst. 353. čl. ZPP/77. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede višine zavarovalne vsote, do katere seže odgovornost tožene stranke. Napada tudi višino dosojene odškodnine iz naslova vseh postavk. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo drugega tožnika, medtem ko je slednji v svojem pritožbenem odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožbama je bilo ugoditi in pregled zadeve pokaže naslednje : V predmetni zadevi je drugotožnik od tožene stranke zahteval plačilo za pretrpljeno in bodočo premoženjsko in nepremoženjsko škodo kot posledico prometne nezgode dne 25.6.1993 na podlagi lastne police AO-plus zavarovanja in police obveznega zavarovanja prvotožnika.

Glede na ugovor tožene stranke, da je z na prvi stopnji prisojeno odškodnino znatno prekoračena zavarovalna vsota, kar bi utegnilo pomeniti, da je bila neutemeljeno obsojena na plačilo tolikšne odškodnine, je bilo ob dejstvu, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede višine zavarovalne vsote sploh ni ugotavljalo, tovrstni pritožbeni graji tožene stranke slediti.

Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče povsem zmotno uporabilo materialno pravo glede načel AO-plus zavarovanja. Zavarovanje odgovornosti na podlagi police AO-plus namreč krije le tisti del škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročil voznik (oškodovanec) sam. Za preostali del škode, ki jo je v okviru svoje soodgovornosti zakrivil nekdo drug, pa oškodovani voznik proti zavarovalnici ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka, ki bi temeljil na polici lastnega AO-plus zavarovanja. Tak zahtevek lahko postavi (v okviru sokrivde drugega povzročitelja) le na podlagi police obveznega avtomobilskega zavarovanja te druge soodgovorne osebe.

V konkretni zadevi bi mogla biti drugotožniku iz njegovega AO-plus zavarovanja povrnjena le tista škoda, ki jo tovrstno zavarovanje krije, vendar zgolj do 2/3 - glede na ugotovljen delež njegove sokrivde po vmesni sodbi istega prvostopnega sodišča (opr. št. P 91/95 z dne 12.7.1996) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru (opr. št. Cp 1378/96 z dne 23.5.1997), vso preostalo škodo pa bi lahko zahteval le iz police obveznega zavarovanja prvotožnika, vendar v tem obsegu samo do 1/3, glede na ugotovljeni obseg sokrivde. Ob upoštevanju tega principa, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti : - natančno višino na dan dosoje odškodnine valorizirane zavarovalne vsote po polici tožnikovega AO-plus zavarovanja; - natančno višino na dan dosoje odškodnine valoriziranega že plačanega zneska akontacije odškodnine ter na podlagi katere oblike zavarovanja je bil ta znesek poravnan (AO-plus, polica obveznega zavarovanja) in za katere oblike škode; - ali valorizirana zavarovalna vsota po polici tožnikovega AO-plus zavarovanja po morebitnem odbitku že plačanega in valoriziranega zneska odškodnine zadostuje za kritje 2/3 odškodnine po postavkah, ki jih krije tovrstno zavarovanje; - natančno višino na dan dosoje odškodnine valorizirane zavarovalne vsote po polici obveznega zavarovanja prvotožnika.

Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi lahko sodišče prve stopnje ocenilo, v kolikšnem obsegu bi bilo mogoče odškodnino, za katero bi štelo, da je drugotožnik do nje upravičen, na podlagi obeh zavarovalnih polic naložiti v plačilo toženi stranki.

Glede na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na sam temelj dosojene odškodnine, je bilo sodbo sodišča prve stopnje v točki B izreka v celoti razveljaviti (prvi odst. 370. čl. ZPP/77) in zaradi česar se pritožbeno sodišče z grajano višino nematerialne škode ni moglo ukvarjati.

V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče izvesti vse potrebne dokaze, potrebna pa bo tudi večja aktivnost tožene stranke.

Slednja bo morala, kakor je zgoraj nakazano, natančno navesti, iz kakšne oblike zavarovanja je plačala akontacijo odškodnine 5,000.000,00 SIT in za katere oblike škode je bila ta plačana, tako da bo lahko sodišče prve stopnje po zgoraj navedenem principu ugotovilo, ali sta 2/3 prisojene odškodnine pokriti s polico AO-plus zavarovanja drugotožeče stranke. Preostalo škodo bo drugotožnik lahko uveljavljal iz police obveznega zavarovanja prvotožeče stranke, seveda le do 1/3, kot je že navedeno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odst.

166čl. ZPP/77.