VSL sodba II Cp 1642/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in vsem štirim toženim strankam naložilo, da so dolžne tožnici v 15 dneh nerazdelno omogočiti bremen prosti nakup drugega primernega stanovanja, ki za tožnico ne bo pomenilo bistvenega poslabšanja stanovanjskih razmer in sicer pod nakupnimi pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon v 117., 119. in 121. členu. Če tožene stranke same takega stanovanja nimajo ali če ga v roku 15 dni ne bodo ponudile pod navedenimi pogoji tožnici v odkup, si ga lahko za nakup poišče in od kogarkoli kupi tožnica sama, tožene stranke pa so dolžne v roku 15 dni od tožničinega poziva nerazdelno plačati razliko med kupnino, izračunano po pogojih Stanovanjskega zakona, ki jo je dolžna nositi tožnica, in dejansko kupnino po tržni vrednosti. Poleg tega so tožene stranke dolžne tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 72.195,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP) ter predlagala spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da gre v konkretnem primeru za službeno stanovanje po 40. členu takratnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84).

Enako določbo je vseboval Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974, pred njim pa zvezni Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1966. Takšno stanovanje se je lahko dodelilo le v začasno uporabo in upravičenec na njem ni mogel pridobiti trajne stanovanjske pravice.

Te zakonske določbe so bile obligatorne, zato je določilo Stanovanjske pogodbe z dne 20.3.1975 o dodelitvi stanovanjske pravice tožnici nično. Tožnici je bilo ves čas jasno, da je dobila stanovanje zgolj zaradi službovanja pri prvotoženi stranki in ne v trajno uporabo. To dokazuje tudi dejstvo, da se ni pritožila na odločbo o dodelitvi stanovanja v uporabo z dne 20.7.1975, št. 128/75. Stanovanjska pogodba med tožnico in prvotoženo stranko je bila sklenjena zato, ker je bil to edini tiskani obrazec za sklepanje stanovanjskih pogodb. Na enak način, t.j. v začasno uporabo, sta bili ves čas oddajani obe stanovanji v ZP Š.. Vse to je prvotožena stranka uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, vendar se sodba v svojih razlogih do teh navedb ne opredeljuje, čeprav so bistvenega pomena za odločitev. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve postopka, niti ni kršilo ostalih določil postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbene navedbe v zvezi z ničnostjo tistih določil Stanovanjske pogodbe z dne 20.3.1975, sklenjene med tožnico in prvotoženo stranko, ki tožnico opredeljujejo kot imetnico stanovanjske pravice. Za presojo pravilnosti in zakonitosti določil zadevne pogodbe je potrebno uporabiti takrat veljavni zakon s stanovanjskega področja, to pa je glede na dejstvo, da je bila zadevna pogodba sklenjena leta 1975, bivši republiški Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Ur. l. SRS, št. 18/74).

Ta zakon je v 16. členu določal, da lahko stanovanjsko pravico na stanovanju, namenjenem osebi, ki opravlja službeno dolžnost ali funkcijo (stanovanje v ... zdravstvenih zavodih in podobno), pridobi le oseba, ki opravlja službeno dolžnost ali funkcijo, zvezano s stavbo, v kateri je stanovanje. Na tej pravni podlagi je bila torej sklenjena stanovanjska pogodba, s katero je tožnica pridobila stanovanjsko pravico, saj je bilo tožnici, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in kar izrecno zatrjuje tudi pritožnik, zadevno stanovanje dodeljeno kot službeno stanovanje zaradi opravljanja dela pri prvotoženi stranki, t.j. pritožniku. Navedeni Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 je prenehal veljati leta 1982, ko je stopil v veljavo naslednji republiški Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. srs, št. 35/82 in 14/84). Ta zakon na službenih stanovanjih sicer ni več omogočal pridobitve stanovanjske pravice, temveč le pridobitev pravice do začasne uporabe stanovanja, vendar pa je v okviru prehodnih in končnih določb v 97. členu določal, da obstoječe stanovanjske pogodbe, sklenjene do dneva, ko začne veljati ta zakon, ostanejo v veljavi. V veljavi je torej ostala tudi stanovanjska pogodba, ki je predmet tega postopka, vključno z določili o stanovanjski pravici tožnice. Končno tudi sedaj veljavni Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 - 44/96, v nadaljevanju SZ) v prvem in drugem odstavku 129. člena določa, da so tisti lastniki, ki niso dolžni prodati stanovanja, prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki v dveh letih po uveljavitvi tega zakona zahteva nakup takega stanovanja, dolžni omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji iz tega zakona. Po izrecni določbi tretjega odstavka istega člena to velja tudi za stanovanja, namenjena osebam za opravljanje službene dolžnosti, na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica. To pomeni potrditev dejstva, da je bilo po prejšnjih predpisih mogoče pridobiti stanovanjsko pravico tudi na službenih stanovanjih. Hkrati navedena določba utemeljuje tožničin tožbeni zahtevek, ki se glasi na omogočitev nakupa drugega primernega stanovanja po določbah SZ s strani lastnikov zadevnega stanovanja.

Dejstva, da je tožnica pridobila stanovanjsko pravico na službenem stanovanju, ne more omajati pritožbena navedba v zvezi z odločbo o dodelitvi stanovanja tožnici v uporabo z dne 20.7.1975, št. 128/75. Pritožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi te odločbe ni predložil, zato se sodišče do nje ne more opredeliti in se pritožnikove trditve v tem obsegu štejejo za nedokazane. Na osnovi navedenega pritožbeno sodišče zavrača tudi ostale pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem tožničine stanovanjske pravice kot neutemeljene.

Po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve postopka, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno izreklo oz. zavrnilo vseh navedb v pritožbi, ki jih je pritožnik dobesedno enako podal že v eni izmed pripravljalnih vlog. Vendar pa je nanje v obrazložitvi izpodbijane sodbe smiselno odgovorilo s tem, da je pravilno ugotovilo, da je tožnica z zadevno stanovanjsko pogodbo postala imetnica stanovanjske pravice na službenem stanovanju ter da je zato tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.