VSC sodba Kp 308/99

Pritožba obtoženega I. Č. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženi I. Č. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14, let po III. odstavku 103. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije. Izrečena je bila kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 24. 11. 1994 od 07.00 do 10. 1. 1995. Oškodovana A. Ž. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5,000.000,00 SIT napotena na pravdo.

Obtoženemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znani višini 116.063,00 SIT; plačila povprečnine je bil oproščen.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku. V obrazložitvi izpodbijane sodbe omenjene spremembe oškodovankinega obnašanja so povzete iz izpovedbe njene matere A. Ž., saj neimenovani učitelj, ki je te spremembe ugotovil, resnično ni bil zaslišan v tem kazenskem postopku. Nikakor pa ne drži, da bi se sodba opirala na njegove ugotovitve.

V izpovedbah staršev mladoletne oškodovanke ni tako evidentnih nasprotij, kakor se zatrjujejo v pritožbi. Oba sta izpovedala le o tem, kar sta izvedela od hčere. Njena izpovedba pa ni v nasprotju z njunima. Sploh pa sodišče prve stopnje zgolj na zdravniško dokumentacijo, ki jo je o sebi predložil priča B. P., ni oprlo ugotovitve, da ta ni spolno zlorabil mladoletne oškodovanke. Izrecno je navedlo, da tega zatrjevanja v zagovoru ni potrdila prav nobena priča. Tako tudi ni moglo priti do zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v dejanskem stanju prav nič oporečnega. Izvedeni dokazi so temeljito ocenjeni, kar velja tudi za zagovor. Sodišče prve stopnje je pravilno povezalo po oškodovanki navedeno grožnjo s pištolo z izsledki opravljene hišne preiskave.

Prav tako je pravilno opozorilo na spremenjeno izpovedbo obtoženčeve žene A.Č. in sprejemljivo obrazložilo, zakaj izpovedbi na glavni obravnavi ni verjelo. Tudi izpovedba priče P. P. v zvezi z izpovedjo njenega očeta A. P. je pravilno ocenjena, kar velja še za izpovedbo priče G. J.. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, zakaj sta P. P. in G. J. tako izpovedala. O vplivanju na njiju tekom tega kazenskega postopka sta tako izpovedala tako oškodovankina starša A. in F. Ž., kakor tudi sama mladoletna oškodovanka. Oba starša sta bila prvič zaslišana dne 9. 12. 1994, ko je bil obtoženec še v priporu, zato o kasnejši ponudbi denarja tedaj tudi nista mogla izpovedati. Pa tudi obtoženec je pismo, ki je omenjeno v pritožbi, datiral z 19. 1. 1995, ko je bil že na prostosti. Vendar v tem pismu denar ni omenjen. Končno sta oba izvedenca psihologa o storitvi kaznivega dejanja tako lahko navedla samo to, kar sta oziroma nista izvedela od mladoletne oškodovanke.

Pač pa je zlasti izvedenka V. R. iz obnašanja in zdravljenja mladoletne oškodovanke sklepala na spolno zlorabo. Pri tem se samo po sebi postavlja vprašanje, od kod te posledice, če naj bi bil obtoženec nedolžen oziroma, če naj bi storil kaznivo dejanje te vrste le B. P., o katerem pa razen obtoženca tako ne ve nihče nič povedati.

Prav tako je vprašljivo, zakaj bi obtoženec o takem ravnanju B. P.

ves čas molčal.

Glede na pravilno ocenjeno oškodovankino izpovedbo sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preizkušati fizične možnosti storitve kaznivega dejanja na v obtožbi opisani način, ko je že iz narave tega kaznivega dejanja jasno, da je šlo za spolno dejanje in za nič drugega. Tudi sodišče druge stopnje zato ni ugotovilo potrebe po dodatnem preverjanju oškodovankine verodostojnosti s postopanjem po VI. odstavku 331. člena v zvezi s 338. členom Zakona o kazenskem postopku.

V pritožbi ni omenjeno nesoglasje z izrečeno kaznijo. Sodišče druge stopnje jo je zato samo preverilo in je mnenja, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje. Zato tudi ni ugotovilo podlage za spremembo tega dela izpodbijane sodbe v obtoženčevo korist.

Ostali pritožbeni razlogi v pritožbi niso obrazloženi. Sodišče druge stopnje se je zato glede kršitve kazenskega zakona omejilo na obseg uradnega preizkusa, vendar jih ni ugotovilo.

Po povedanem pritožbi ni bilo priznati uspeha.

Zaradi zavrnitve pritožbe mora obtoženec plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka ter je prilagojen obtoženčevim premoženjskim razmeram.