VSC sodba Cp 632/99

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i delna sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam trpi stroške pritožbe.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim bi se ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojnem R... J..., roj. 5. 11. 1921, umrlem 10. 2. 1994 tudi trisobno stanovanje, ki se nahaja v V. nadstropju stanovanjske hiše Č. 9 v Celju, in zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka. Toženi stranki pa je naložilo plačilo 169.590,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 1998. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po I. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišču očita, da se je v celoti sklicevalo in povzemalo izpovedbe prič tožene stranke, medtem ko se je do najbolj pomembne in iskrene priče popolnoma distanciralo. To je priča R... M..., vdova pokojnega, ki je prepričljivo in povsem nepristransko izpovedala, da ji je pokojni jasno in glasno nekajkrat povedal, in jo vprašala, ali je storil prav, da je kupil stanovanje hčerki T.... Priča je tudi izpovedala, da je še posebej rekla pokojnemu, da mora v tem primeru tudi sinu nekaj dati, da ne bo obdaril samo hčerke. Pritožba poudarja, da sodišče ni posvečalo pozornosti samemu nakupu stanovanja. V kolikor bi pokojni nameraval kupiti stanovanje vnukinji S..., bi to najbrž tudi storil in izrecno vztrajal, da se ona vknjiži kot lastnica. Ker pa v tem primeru ni bilo tako, je bila kupnina za nakup stanovanja neposredno podarjena toženi stranki. Trditev, da je stanovanje bilo vknjiženo na toženo stranko, samo iz razloga razveznega postopka vnukinje S., je po mnenju tožnika iz trte izvita. Takšno stanovanje ne vpliva na status in delitev premoženja zakoncev in tako ni razloga, da stanovanja ne bi vpisala S. na sebe, če bi bila takšna volja zapustnika. Tudi po Zakonu o stanovanjskih razmerjih bi vnukinja, kot ožji sorodnik imela pravico odkupiti stanovanje legalno. Tožeča stranka zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi v tem, da je sodišče štelo, da gre za izročitev deviz, ne pa za nakup stanovanja.

Poudarjala je, da ji denar ni bil nikoli izročen, temveč je bil direktno nakazan podjetju C. Celje, kar pomeni, da je pokojni dejanski opravil nakup stanovanja, in ga podaril hčerki, kot to dokazuje tudi pogodba, ki jo sodišče prav tako ni upoštevalo.

Pritožba pa tudi izpodbija sodbo zaradi protislovnosti in nerazumljivosti iz razloga, ko ugotavlja, da stanovanje ne spada v zapuščino, po drugi strani pa opredeljuje, da je šlo za izročitev deviz za nakup stanovanja, pri čemer se sodišča spušča v vsebino darila, čeprav ga v uvodu zavrača.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predvsem tožbeni očitek, da je bil pretežen del prič s strani tožene stranke oziroma so bili njeni najožji sorodniki, je povsem neutemeljen, ker so bile te priče prav tako sorodniki tožeče stranke, razen tašče tožene stranke. Glede nepristranosti priče M... R..., katere izpovedbe sodišče prve stopnje ni povzelo v sodbo, ker ji ni verjelo, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da priča nikakor ni nepristranska, saj je vdova pokojnega in mačeha tožnika in je glede na to, da s tožnikom živi pod isto streho, tudi zainteresirana za izid pravde. Prav tako, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče verjelo toženi stranki, ki je povsem enako kot v predmetni pravdi, izpovedala že v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, ko še ni vedela, da bo tožnik sprožil spor glede stanovanja. Tožena stranka je namreč vseskozi zatrjevala, da je res pokojni oče dal 11.000 DEM njeni hčerki S... B... za nakup stanovanja, ker pa je ta bila v razveznem postopku, sta se dogovorili, da bo stanovanje še naprej pisano nanjo, čeprav je dejanska lastnica tožena stranka. Tudi ostale pritožbene navedbe, da je vendarle šlo za nakup stanovanja za toženo stranko in ne za njeno hči (da bi dedek vztrajal, da se vnukinja vpiše kot lastnica; da stanovanje ne vpliva na delitev premoženja zakoncev; na pravice iz Zakona o stanovanjskih razmerjih), niso omajale odločitve sodišča prve stopnje, še posebej ob dejstvu, da tožena ni potrebovala stanovanja, ker je že imela zgrajeno hišo. Prav tako je potrebno zaključiti, da je bilo sporno darilo 11.000 DEM in ne stanovanje, saj pokojni, tudi če bi hotel kupiti stanovanje, tega ne bi mogel storiti za 11.000 DEM, saj je država omogočila nakup stanovanja pod tako ugodnimi pogoji le tistim, ki so imeli stanovanjsko pravico. Pokojni pa je ni imel. V konkretnem primeru sta pokojni s svojim denarjem in toženka s svojo stanovanjsko pravico poskrbela za vnukinjo oz. hčer S... B....

Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki se skladno z določilom II.

odst. 365. čl. ZPP ugotavljajo po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je bilo potrebno v skladu s 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje.