VSM sklep Cp 1319/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upnikov predlog za izvršbo zavrglo, ker upnik tega predloga v danem mu 8 dnevnem roku ni dopolnil tako, da bi predložil verodostojno listino v smislu čl. 23 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

Zoper takšen sklep se je pritožil upnik. V pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz tč. 2 in 3 prvega odstavka čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl 15 ZIZ s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi i "predlagani izvršilni predlog vzdrži v veljavi".

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje računov, na podlagi katerih je upnik zahteval izvršbo, ni štelo kot verodostojnih listin v smislu čl. 23 ZIZ. Zato je bil upnik pozvan, da izvršilni predlog dopolni in ker je v danem m 8 dnevnem roku predložil le odločbo Upravne enote Lendava, s katero j bila upniku dovoljena proizvodnja in stekleničenje vina in odločbo Občine Lendava, s katero mu je bil priznan status kmeta, je bil njego izvršilni predlog zavržen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da upnik kot proizvajalec vina in grozdja ne more izdajati računov, kot jih izdajajo samostojni podjetniki in pravne osebe pri opravljanju svoje dejavnosti. Vendar je takšno materialno-pravno stališče sodišča prve stopnje zmotno.

Faktura oziroma račun je ena izmed taksativno naštetih verodostojnih listin po drugem odstavku čl. 23 ZIZ, na podlagi katere je mogoče zahtevati izvršbo za uveljavitev denarne terjatve. Prejšnji Zakon o izvršilnem postopku - ZIP je v čl. 21 določal, da se na podlagi verodostojnih listin, ki jih je prav tako taksativno našteval, dovoljuje izvršba za uveljavitev denarnih terjatev (le) pravnih oseb.

Vendar je takšna omejitev zgolj na pravne osebe, ki so bile upravičen predlagati izvrbo na podlagi verodostojne listine, z novim ZIZ odpadla.

Niti ZIZ, niti kakšen drug zakon pa pojma "faktura" ali "račun" ne definira, niti ne določa njenega upravičenega izdajatelja. ZIZ tudi n določa sestavin, ki jih mora imeti faktura, da bi bila verodostojna listina. V kolikor pa setavine fakture urejajo drugi predpisi, so te sestavine odvisne od področja, ki ga ti predpisi urejajo. Izdajanje faktur je običajno v poslovni praksi, kjer poslana faktura v zvezi z dobavo blaga ali opravo storitve predstavlja poziv za plačilo obveznosti. Izdaja fakture je v poslovni praksi obvezna in je mogoče njeno izstavitev zahtevati tudi s tožbo. Hkrati se s fakturo dokazuje obstoj pogodbenega razmerja in njegove vsebine ter izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Ker je v poslovni praksi sklepanje pogodb pogosto ustno, predstavlja faktura večkrat edino pisno listino med pogodbenima strankama, zaradi česar je njena dokazna moč znatna. Zato dajejo poseben pomen fakturi (ali računu) tudi Splošne uzance za blagovni promet, ki se uporabljajo v skladu s tretjim odstavkom čl.

1107 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Tako je na primer v uzanci 203 določeno, da kupca vežejo pogoji o plačilu in drugi pogoji ki jih prodajalec vpiše v fakturo, ki so potrebni za izpolnitev pogodbe in ki so v skladu z določbami pogodbe, če kupec ne ugovarja proti fakturi v kratkem roku po njenem prejemu.

Verodostojne listine iz drugega odstavka čl. 23 ZIZ, na podlagi katerih je mogoče zahtevati izvršbo, sicer nimajo takšne kvalitete ko jo ima izvršilni naslov v ožjem pomenu besede, vendar kljub temu predstavljajo visoko stopnjo verjetnosti obstoja terjatve, ki se z njmi dokazuje. Temu kriteriju mora ustrezati tudi faktura kot sicer zasebna listina, da je mogoče na podlagi nje dovoliti izvršbo. Pri oceni verodostojnosti določene fakture pa je, zraven vsega do sedaj povedanega o njenem pomenu v poslovni praksi, potrebno upoštevati tud posebno težo, ki jo dajejo fakturi kot knjigovodski listini računovodski predpisi (Slovenski računovodski standardi, standard št.

21). Nadalje tudi carinski, davčni in drugi predpisi. Kadar tudi ti posebni predpisi določajo obveznost izdajanja faktur z določeno vsebino in poleg tega predvidevajo tudi kontrolo izpolnjevanja predpisanih obveznosti izdajatelja, zaradi katerih se predložitev fakture zahteva, potem je tudi to gotovo takšna okoliščina, zaradi katere tako izdane fakture v dokazni moči ni mogoče enačiti z navadnimi (enostranskimi) zasebnimi listinami, ki sicer niso verodostojne listine v smislu ZIZ. Samo v tej zvezi pa je fakturi, ki ima tudi vse potrebne sestavine, priznati lastnost verodostojne listine po drugem odstavku čl. 23 ZIZ.

V obravnavani zadevi je upnik registrirani proizvajalec grozdja in vina, z odločbo Upravne enote Lendava, št. 321-36/96-VM, z dne 24/3-1995, pa mu je bilo dovoljeno tudi vstekleničenje vina. Zakon o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina (Ur. l. RS, št. 70/97 - ZVDP) za opravljanje takšne dejavnosti ne zahteva kakšne posebne statusne oblike in se lahko s pridelavo in proizvodnjo vina ter drugi proizvodov ukvarjajo tudi fizične osebe, ki niso samostojni podjetniki, če izpolnjujejo predpisane pogoje in so vpisani v registe pridelovalcev grozdja in vina (čl. 7 ZVDP). Te osebe se smejo ukvarjati tudi s prometom z vinom in drugimi proizvodi (čl. 33 ZVDP).

V smislu drugega odstavka čl. 25 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se tako upnik šteje za posameznika, ki v obliki registriranega poklica opravlja gospodarsko dejavnost, kar pridelava in proizvodnja grozdja ter vina in prodaja le-tega gotovo je. Prav v zvezi z opravljanjem takšne dejavnosti, pa je upnik dolžniku kot samostojnemu podjetniku in kupcu vina izstavil obravnavano fakturo.

Obveznost izdajanja faktur v zvezi z opravljanjem dejavnosti, nadalje izhaja tudi iz davčnih predpisov. Po takrat veljavnem Zakonu o prometnem davku (Ur.l. RS, št. 4/92 in 71/93 - ZPD), je bil upnik dolžan dolžniku izdati račun tudi kot davčni zavezanec (prvi odstavek čl. 13 ZPD). Ta njegova obveznost izhaja iz dol. prvega odstavka čl.

58 ZPD, po katerem mora davčni zavezanec za vsak posamično opravljen promet proizvodov oziroma za vsako posamično opravljeno storitev izdati kupcu proizvoda oziroma uporabniku storitve račun.

Fakturi, ki jo je v tej zadevi predložil upnik kot subjekt iz drugega odstavka čl. 25 ZOR v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti kot gospodarske dejavnosti, je torej treba priznati, da je verododstojna listina v smislu drugega odstavka čl. 23 ZIZ. Predložena faktura ima tudi vse sestavine, ki se zahtevajo za fakturo (naziv "račun", številka računa, navedbo izdajatelja in dolžnika, količina blaga, cen in datum izdaje) in je kot takšna primerna za izvršbo.

Prvostopni sklep je zato bilo potrebno po vsem povedanem razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (tč. 3 čl. 380 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na dol. tretjega odstavka čl. 166 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ.