VSL sodba I Cp 1603/99

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in se v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca sta od prodajalcev, ki ju zastopa toženec, kupila nepremičnino za kupnino 70.000 DEM, ki bi jo, vsak v točno določenih zneskih in rokih plačila, morala plačati do 1.5.1995. Nesporno je, da kupnina ni bila v celoti poravnana, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta dolžna plačati A. še 30.000 DEM, B. pa 10.000 DEM z obrestmi ter ju, vsakega od njiju zavezalo k plačilu navedenih zneskov ter pravdne stroške.

Zoper sodbo v delu, ki se nanaša nanj, se pravočasno pritožuje drugi toženec B. Navaja, da je svojo polovico kupnine poravnal v treh obrokih: 25.000 DEM je plačal ob podpisu pogodbe 31.1.1994, 5.000 DEM dne 1.2.1995 in še 5.000 DEM dne 1.5.1995, pri čemer je zadnja dva zneska izročil A., kar je imenovani potrdil z izjavo o poravnanih obveznostih z dne 11.4.1998; zadnjih 5.000 DEM A. ni izročil Z.

Poslovnega prostora sploh ne bi kupila, če bi jima Z. predstavil probleme s sosedom I-jem, tako pa je sam plačal celotno kupnino, A.

pa vložil znatna sredstva v adaptacijo lokala, ki sedaj že štiri leta propada.

Pritožba je neutemeljena.

Prodajnih pogodb, s katerima sta pridobila v last vsak polovico poslovnega prostora, toženca nista izpodbijala, zato ju pogodbi vežeta, vključno z dogovorom o plačilu kupnine (1. odst. 454. čl.

ZOR). Ta dogovor pomeni, da je prodajalec upraviče kupnino terjati, kupca pa sta jo dolžna plačati.

Ker je bila v konkretnem primeru dolžnost plačila kupnine razdeljena med oba toženca po zneskih in rokih plačila, kar je nesporno, vsak od njiju obveznost izpolni, če, oziroma ko plača svojo točno določeno obveznost.

Nesporno je, da je obveznost B-ja znašala 35.000,00 SIT in da je prodajalcem ob sklenitvi pogodbe izročil 25.000,00 DEM, nadaljnjih 10.000 DEM v dveh enakih obrokih pa A-ju. Nesporno je tudi, da A. od tega 5.000,00 DEM prodajalcem ni izročil, medtem ko je sporno, ali jim je izročil preostalih 5.000 DEM, kar trdita toženca, ali ne, kar trdi tožnik. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da prodajalci od teh 10.000 DEM niso prejeli ničesar; pritožnik v pritožbi ponavlja, da je denar izročil A-ju, ta pa je zadržal 5.000 DEM, nadaljnjih 5.000 DEM pa izročil prodajalcem. S tem smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (355. čl. ZPP). Vendar v pritožbi ni predlagal nobenega dokaza za to, da je sporni znesek A. izročil prodajalcem, zato dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni uspel omajati. Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo, pa je prvostopno sodišče tudi materialno pravo (412. čl. v zvezi s 1. odst.

454čl. ZOR) pravilno uporabilo (356. čl. ZPP).

Ker sodba tudi ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev procesnih pravil iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar je pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. čl. ZPP, enako kot na pravilno uporabo materialnega prava, pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbo drugega toženca moralo zavrniti kot neutemeljeno (368. čl. ZPP).