VSC sklep Cp 1106/99

Pritožbi toženke se u g o d i in se izpodbijani sklep prve stopnje opr. št. P 981/98 z dne 8.7.1999 s p r e m e n i tako, da se ugovoru toženke u g o d i in se sklep o začasni odredbi opr. št. P 981/98 z dne 30.4.1999 s p r e m e n i tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe z a v r n e .
Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo ugovor toženke vložen zoper izdano začasno odredbo, s katero je prvostopno sodišče odločilo, da se najemnikom stanovanj, ki so doslej plačevali celotno najemnino za najeta stanovanja toženki, prepove plačevati celotno najemnino njej in da so dolžni 1/2 najemnine plačevati tožniku, za čas do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka.

Upoštevaje dejstvo, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki si medsebojno še nista razdelila skupnega premoženja in upoštevaje zakonito domnevo o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju in ker o obsegu in višini deleža ne teče noben spor, je prvostopno sodišče ocenilo,da je terjatev tožnika, to je plačilo 1/2 najemnine, nedvomno izkazana. Zaradi spremembe prebivališča toženke, toženkinega dvojnega državljanstva in upoštevaje negativno poslovanje družbe Inge d.o.o., pa je po oceni prvostopnega sodišča izkazana tudi nevarnost po II. odst. 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Toženka se je zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča pritožila iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po tč. 2 in 3,I. odst. 353.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pri tem poudarja, da ne nasprotuje dejstvu, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in da je tožnik upravičen do polovice najemnin, je pa tudi zavezan, da plačuje polovico vseh stroškov v zvezi s stanovanji, katera predstavljajo skupno premoženje. Toženec stroškov ne plačuje. Poleg navedenega je vsebina izdane začasne odredbe tudi v nasprotju z vsebino sporazuma. Več kot očitno je, da tožnik svoje terjatve do toženke ni izkazal, prav tako pa tudi ne obstoja nevarnosti, da bi zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, utegnila biti uveljavitev njegove terjatve, katere ni izkazal, onemogočena ali precej otežena. Toženki z izdano začasno odredbo nastaja velika škoda. Najemnino od stanovanj namreč v celoti porabi za odplačevanje kredita. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne nazaj prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navajal, da je sklep neobhodno potrebno presojati s sočasnim upoštevanjem sklepa naslovnega sodišča opr. št. R 29/98. Upoštevaje zakonito domnevo določeno v I. odst.

59člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), pa so po oceni tožnika pravno neupoštevne vse ostale pritožbene navedbe toženke. Tožnik poudarja, da sam vzdržuje vsa stanovanja v katerih prebivajo najemniki, tudi tista, ki so formalno lastniško vpisana na toženko in njeno družbo Inge d.o.o., saj se vsa nahajajo v Celju.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju v poglavju o začasnih odredbah med drugim v 272. členu določa pogoje za zavarovanje nedenarnih terjatev in sicer, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik verjeten obstoj terjatve in pa eno od nadaljnjih predpostavk: ali nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode; ali pa če dolžnik dokaže, da z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, dolžnik ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale upniku.

Bistveno za materialnopravno pravilno razsojo v predmetni zadevi je vprašanje obstoja glavnega, to je tožbenega zahtevka.

Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da je namen začasnih odredb v zavarovanju obstoječih, pa tudi še ne obstoječih a verjetno izkazanih terjatev, ki pa so hkrati tudi predmet glavnega zahtevka.

Glavni, to je tožbeni, zahtevek tožnika glasi na podpis in overitev sporazuma in overitev kupoprodajnih pogodb, kar je, po oceni pritožbenega sodišča, šteti za nedenarni zahtevek.

Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v svojem zahtevku ni postavil trditve, kako naj bi se zgoraj navedeni zahtevek zavaroval s tem, da se tožniku izplačuje polovico najemnin prejetih od stanovanj, katerih formalna lastnica je toženka oziroma njeno podjetje.

Začasna odredba na način kot ga je postavil tožnik bi, po oceni pritožbenega sodišča, lahko zavarovala le do toženke postavljen zahtevek premoženjskopravne narave.

Ni namreč mogoče trditi, da bi bila izvršitev tožbenega zahtevka (to je podpis sporazuma o delitvi skupnega premoženja in podpis kupoprodajnih pogodb ter njihova overitev) otežena brez zavarovanja z začasno odredbo na način kot je to predlagal tožnik.

V tem postopku predlagana začasna odredba, bi lahko bila po svoji vsebini namenjena za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka tožnika zoper toženko, takšnega pa v tem postopku tožnik zoper toženko ni postavil, zaradi česar je tudi, po oceni pritožbenega sodišča, odveč razpravljanje o tem ali obstoji eventuelna a še ne postavljena terjatev tožnika zoper toženko.

Na podlagi zgoraj navedenega tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem konkretnem primeru niso podani z zakonom določeni pogoji za izdajo začasne odredbe, v obliki in na način, kot je to predlagal tožnik, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi toženkinega ugovora spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (380. člen tč. 3 Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe I. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank temelji na določbi 166. člena ZPP/77.