VSC sodba Cpg 101/98

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno in se p o t r d i izpodbijano sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka je toženi stranki zaračunala s fakturami (nemški originali in slovenski prevod v prilogah pod A2): št. 004147 z dne 25. 8.1995 (za embalažo) 4.800,00 DEM, št. 004644 z dne 9.11.1995 (za vampe) 52.166,70 DEM, od tega dne 20. 3.1996 plačanih - 6.000,00 DEM, št. 004871 z dne 13.12.1995 (za vampe) 47.088,72 DEM, št. 004872 z dne 13.12.1995 (za prevoz) 2.000,00 DEM.

Tožena stranka je tožeči stranki poslala fax z dne 12.2.1996 (angleški original v prilogi A3, slovenski prevod v prilogi A4): "Vem, da ste upravičeno jezni na nas, toda verjemite nam, da nam je zelo žal,ker vam nismo bili spodobni,izvršiti plačila skladno s pogodbo.

Dovolite nam, da vam podamo našo razlago. Kot veste, je v tistem času naša država uvedla dodatno carino na drobovino, zato se je naš posel z drobovino ustavil. Upamo, da bo v bodoče situacija boljša, zato še računamo na vas.

Menimo in upamo,da enako mislite tudi vi,da trenutne težave niso zadosten razlog za prekinitev triletnega sodelovanja.

Vemo, da vam dolgujemo, vendar vas vljudno prosimo za potrpežljivost, ker do 16.februarja nismo zmožni plačati celotnega zneska. Blago smo v celoti prodali, vendar imamo težave s plačili, kar seveda ni vaš problem. Poskušamo dobiti posojilo v banki, vendar jim moramo predložiti dokazila o lastništvu prostorov (hipoteka). Trudimo se, da bo banka dobila vse potrebne dokumente v začetku drugega tedna.

Radi bi vam plačali v kratkem, trenutno pa vas prosimo, da z razumevanjem sprejmete za nas neprijetno situacijo, ker bi z vami radi sodelovali tudi v bodoče.

Še enkrat nam oprostite za nastalo situacijo." Z dne 20.6.1996 pod I Ig 370/96 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah vloženim predlogom za izvršbo (po čl. 21 ZIP) je upnik (sedaj tožeča stranka) ob sklicevanju na priložene (A2) fakture predlagal: I. dolžniku (sedaj toženi stranki) naj se naloži plačilo: a) tolarske protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM na dan plačila: 1. glavnice 100.455,48 DEM, 2. obresti, ki jih za DEM na vpogled priznava Banka Celje d.d. Celje, od - 4.800,00 DEM od 3. 9.1995 dalje do plačila, - 6.000,00 DEM od 18.11.1995 dalje do 20.3.96, - 46.166,76 DEM od 18.11.1995 dalje do plačila, - 47.088,72 DEM od 22.12.1995 dalje do plačila, - 2.400,00 DEM od 22.12.1995 dalje do plačila; b) izvršilnih stroškov z zak.zam. obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila; II. za to terjatev naj se upniku dovoli izvršbo: A) primarno v dolžnikova sredstva na računu pri APPNI; B) subsidiarno v dolžnikovo nepremičnino - poslovni prostor v izmeri 82,50 m2 v I. nadstropju stanovanjsko-poslovne stavbe v S.K.

Na cit. predlog za izvršbo je na podlagi cit. verodostojnih listin (fakturo) bilo izrečeno s sklepom o izvršbi z dne 16. 9.1996: 1. dolžniku se naloži v 8 dneh poravnati cit. terjatev; 2. sodišče dovoli predlagano izvršbo; 3. stroški upnika se odmerijo na 209.055,00 SIT.

V dne 25.10.1996 vloženem ugovoru je dolžnik navedel: "Dolžnik ugovarja v celoti zoper sklep o izvršbi, saj je bil dogovor skupaj z upnikom,da bo izgrajena skupna marketinška strategija.

Zaradi spremembe carinskih predpisov in izpada prodaje artikla, ki je bil kupovan od omenjene firme, pa je prišlo do izgube v poslovanju in je tako bil dogovor povsem drugačen, kakor pa sedaj zatrjuje upnik v svojem predlogu za izvršbo. Zaradi tega tudi ni bil potrjen saldo dolga, dogovor med upnikom in dolžnikom pa je bil,da bosta na drugačen način uredila svoje obveznosti." Izvršilno sodišče je nato izreklo s sklepom z dne 5.11.1996 (pravnomočnim z dnem 26.11.1996): 1. izdani sklep o izvršbi se razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v tč. 2 izreka; 1. o zahtevku in stroških bo odločano v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Celju.

Nadaljnji pravdni postopek je tekel pod I Pg 757/96. Na (prvem) naroku za glavno obravnavo z dne 16.10.1997 je tožeča stranka predložila že cit. (A3) faks tožene stranke z dne 12.2.1996; tožena stranka pa je na tem naroku vložila pripr. spis, v katerem je navedla: "Tožena stranka je v letu 1995 s tožečo stranko sodelovala pri prodaji artiklov iz njenega asortimana na področju Republike Slovenije. Zaradi dokaj uspešnega sodelovanja sta se stranki dogovarjali, da bo tožena stranka pridobila ekskluzivno pravico do prodaje artiklov tožeče stranke v Sloveniji. V ta namen sta načrtovali tudi skupno izgradnjo in financiranje marketinške mreže in strategijo marketinškega nastopanja na slovenskem tržišču.

Dogovorjeno je bilo, da bo tožeča stranka k izgradnji mreže prispevala tako, da bo toženi stranki prepustila določen del artiklov brez obveznosti plačila. Zaradi spremembe carinskih predpisov je konec leta 1995 prodaja artiklov tožeče stranke začasno zastala, vendar je tožena stranka z načrtovanjem in izgradnjo skupnega tržnega nastopanja nadaljevala, saj ni videla razlogov za prekinitev poslovnega sodelovanja. Pri tem je v dobri veri in v okvirih, kot se je pred tem dogovorila s tožečo stranko, uporabljala tudi sredstva, ki jih sedaj tožeča stranka vtožuje. Takoj v začetku leta 1996 je tožeča stranka prekinila sodelovanje s toženo stranko. Sredstva, ki jih je tožena stranka vložila v marketinško mrežo, so tako propadla, med strankama pa saldo medsebojnih obveznosti ni bil nikoli usklajen.

Zaradi neutemeljenega odstopa od dogovora o poslovnem sodelovanju in pretrganju prodaje artiklov, ki jih je dobavljala tožeča stranka, pa je imela tožena stranka tudi precejšnjo škodo. Zaradi navedenega tožeča stranka do tožene nima nikakršnih terjatev. Tožena stranka predlaga, da se o dejstvih, ki jih je navedla, zasliši tožeča stranka in U. Robert, direktor tožene stranke." Na (drugem) naroku za glavno obravnavo z dne 29.1.1998, na katerega tožena stranka kljub izkazanemu vabilu ni prišla, je bilo izvedeno dokazovanje po predloženih listinah, dokazni predlog za zaslišanje strank pa je bil zavrnjen,in je bila glavna obravnava končana.

Z izpodbijano sodbo z dne 29.1.1998, vročeno strankama dne 19.2.1998, je bilo izrečeno: izdani sklep o izvršbi se v tč. 1 in v tč. 3 izreka v celoti vzdrži v veljavi; tožena stranka mora tožeči stranki povrniti na nadaljnjih pravdnih stroških 204.923,25 SIT z zak. zam. obrestmi od dne 29.1.1998 dalje do plačila.

Tožena stranka z dne 27.2.1998 pravočasno vloženo pritožbo ob sklicevanju na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodbo prve stopnje v celoti in v obrazložitvi pritožbe navaja: "V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo račune tožeče stranke št. 004147, št. 004644 s pripisom o delnem plačilu, št. 004871 in št. 004872 in telefax sporočilo, ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki dne 12.02.1996. Pri odločitvi je sodišče v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, ni pa upoštevalo navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 15.10.1997.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke o potrebi po zaslišanju obeh pravdnih strank, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti pravilnost navedb tožene stranke.

Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji navedla, da o skupnem marketinškem nastopanju ni bila sklenjena pisna pogodba, ampak le ustni dogovor, obstoj le-tega pa bi bilo mogoče dokazati le z zaslišanjem pravdnih strank.

Z opustitvijo predlaganih dokazov sodišče ni moglo pravilno ugotoviti dejanskega stanja,zato tožena stranka sodišču II. stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču I.stopnje v novo sojenje ter mu naloži izvedbo predlaganih dokazov." Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadostnem obsegu pravilno ugotovilo.

Tožena stranka v tem postopku ni zanikala, da ji je tožeča stranka dobavila z vtoževanimi fakturami zaračunano blago, in ni trdila, da je na podlagi teh računov izterjevano glavnico tožeči stranki že plačala; že pred tem postopkom pa je v faxu z dne 12.2.1996 tožeči stranki priznavala svoj dolg in tudi obljubljala plačilo, čim bo prišla do denarnih sredstev.

V dne 25.10.1996 vloženem ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi z dne 16.9.1996 je tožena stranka sicer zatrjevala, da naj bi zaradi izgube v poslovanju tožene stranke "bil dogovor povsem drugačen, kakor pa sedaj zatrjuje upnik," in da je zaradi tega bil med strankama dogovor,"da bosta na drugačen način uredila svoje obveznosti"; v takratni vlogi pa ni povedala,kakšen naj bi bil zatrjevani dogovor in na kakšen drugačen način naj bi z njim bile urejene njene plačilne obveznosti do tožeče stranke; za svoje trditve o le pavšalno zatrjevanem dogovoru pa takrat tudi ni ponudila nobenega dokaza.

V dne 16.10.1997 vloženem pripravljalnem spisu je tožena stranka sicer res navajala,da sta se v letu 1995 stranki zaradi dokaj uspešnega sodelovanja dogovarjali o pridobitvi ekskluzivne pravice tožene stranke za prodajo artiklov tožeče stranke v Sloveniji in v ta namen načrtovali skupno izgradnjo in financiranje marketinške mreže ter strategijo marketinškega nastopanja v Sloveniji, nadalje,da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka v izgradnji mreže prispevala s prepustitvijo določenega dela artiklov toženi stranki brez obveznosti plačila, in zlasti, da je koncem leta 1995 zaradi spremembe carinskih predpisov prodaja artiklov tožeče stranke zastala, da je kljub temu tožena stranka z načrtovanjem in izgradnjo skupnega tržnega nastopanja nadaljevala in pri tem v okvirih, kot da se je pred tem dogovorila s tožečo stranko, uporabljala tudi sedaj vtoževana sredstva, tožeča stranka pa da je začetkom leta 1996 prekinila sodelovanje s toženo stranko in so tako propadla sredstva,ki jih je tožena stranka vložila v marketinško mrežo, zaradi zatrjevano neutemeljenega odstopa od dogovora o poslovnem sodelovanju in pretrganju prodaje artiklov tožeče stranke pa naj bi tožena stranka imela tudi precejšnjo škodo; v dokaz tem trditvam se je tožena stranka v takratni vlogi res sklicevala na zaslišanje strank.

Toda tudi po navedbah cit. vloge z dne 16.10.1997 sta se pravdni stranki v letu 1995 šele dogovarjali o ekskluzivni distribucijski pravici tožene stranke, zato pa tudi načrtovanje nadaljnjega izvajanja te morebitne bodoče pravice še ni moglo predstavljati sklenitve obvezujočega dvostranskega dogovora; tožena stranka nadalje tudi v cit. vlogi ni niti trdila, da bi se bili stranki dogovorili, da bo tožeča stranka kot njen prispevek oz.

vložek v marketinško mrežo tožene stranke tej brez obveznosti plačila prepustila prav z vtoževanimi fakturami zaračunano blago; če je tožena stranka kljub zastoju prodaje artiklov tožeče stranke, in sicer zaradi spremembe carinskih predpisov, v marketinško mrežo še nadalje vlagala, je to očitno mogla početi le na svoj riziko in le s svojimi sredstvi, ne pa na račun tožeče stranke; odstop tožeče stranke od sodelovanja s toženo stranko v začetku leta 1996 pa je očitno temeljil na toženkinem neplačilu tožničinega blaga in torej ni bil neupravičen; kakšna morebitna nasprotna odškodninska terjatev tožene stranke pa tudi v cit. vlogi z dne 16.10.1997 ni bila niti zneskovno opredeljena in tudi ne tako v pobot ugovarjana.

Predlagano dokazovanje cit. navedb iz vloge z dne 16.10.1997 po zaslišanju strank je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo kot nepomembno za odločbo in zato nepotrebno (čl. 300/II ZPP/1977).

Zato pa je bilo ob zavrnitvi pritožbe potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP(1977), čl. 498/I ZPP).