VSL sklep I Cpg 368/98

Pritožbi se ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki račun za opravljeno posredovanje v višini 329.991,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti za 8.500,00 SIT izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 160.535,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je v tej pravdi ugovarjala v pobot svojo nasprotno terjatev do tožeče stranke iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je pretrpela v tem poslu, v enaki višini kot znaša tožbeni zahtevek tožeče stranke. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje sledi, da je sodišče ta ugovor zavrnilo zaradi zastaranja nasprotne terjatve (pri čemer to iz izreka sodbe ni razvidno, saj izrek ni sestavljen v skladu z določbo 3. odst. 338. člena ZPP). Pri tem je zavzelo stališče, da je do zastaranja prišlo zato, ker so od zapadlosti terjatve do izjave pobotnega ugovora v pravdi pretekla več kot tri leta, kolikor znaša zastaralni rok za uveljavljanje terjatev iz medsebojnih pogodb pravnih oseb v prometu blaga in storitev (1. odst. 374. člena ZOR). Dejstvo, da so od zapadlosti terjatve do vložitve pobotnega ugovora potekla več kot tri leta, sicer drži. Vendar pa je sodišče prve stopnje verjetno spregledalo določbo 1. odst. 339. člena ZOR. Po tej določbi je namreč izrečno dopustno pobotati dolg z zastarano terjatvijo, pod pogojem, da v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, do zastaranja še ni prišlo. To pomeni, da za presojo, ali je pobot dolga z zastarano terjatvijo dopusten ali ne, ni pomemben trenutek uveljavitve pobotnega ugovora, ampak trenutek, ko so nastopili materialnopravni pogoji za pobot. S tega stališča pa sodišče prve stopnje pobotnega ugovora ni preizkušalo. Zato je ostalo dejansko stanje neraziskano in bo treba za pravilno odločitev v tej zadevi opraviti novo glavno obravnavo. To pa je razlog, da je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 370. člena ZPP prvostopno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej s spredaj opisanega stališča proučiti vprašanje zastaranja v pobot ugovarjane terjatve. Če do njenega zastaranja do trenutka, ko so nastopili pogoji za pobot, še ni prišlo, bo moralo obravnavati vsebinsko utemeljenost pobotnega ugovora. V vsakem primeru pa bo moralo odločiti o obstoju ali neobstoju obeh terjatev, na podlagi tega pa o vprašanju utemeljenosti dajatvenega dela tožbenega zahtevka (3. odst. 338. člena ZPP).

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 166. člena ZPP).