VSM sklep Cp 1748/98

Pritožbo se kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za upraviteljico nepremičnin pripisanih pri vl. št. () k.o.

M., ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, določilo R. V., roj. (), gospodinjo iz T. v. () v M. ter ji naložilo, da je dolžna gospodariti na zapuščinskem nepremičnem premoženju kot dober gospodar in opravljati vse posle tekočega gospodarjenja na kmetiji, vključno z redno sečnjo v gozdovih v skladu s strokovnim odkazilom gozdarske službe Republike Slovenije. Odločilo je še, da ta sklep velja do pravnomočnosti zapuščinskega postopka opr. štev. D () po pok. A. V.

Proti citiranemu sklepu se pritožujeta dediča S. V. in M. B., ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - iz 2. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD.

Pritožnika predlagata spremembo izpodbijanega sklepa na pritožbeni stopnji v delu, s katerim se upraviteljici dovoljuje redno sečnjo v gozdovih v skladu s strokovnim odkazilom gozdarske službe Republike Slovenije tako, da ne sme opravljati sečnjo gozdov na parcelah vpisanih pri vl. št. () k.o. M.

Pritožba ni utemeljena.

Pri pregledu in preizkusu zadeve tako v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga kot tudi po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse bistvene dejanske okoliščine za odločitev in se je pravilno oprlo tudi na določilo prvega, drugega in tretjega odstavka 145. člena ZD. Zmotno se je v razlogih sklicevalo le na četrti odstavek citiranega sklepa, kar pa na odločitev sodišča ni vplivalo.

Pritožba izpodbija v bistvu samo odločitev izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na dovoljeno sečnjo gozdov v gozdovih pripisanih pri vl. št. () k.o. M.. Sklicuje se na četrti odstavek 145.člena ZD ter pri tem navaja, da v obravnavanem primeru ni potrebe po poravnavanju stroškov ali odvrnitvi kakšne škode, zaradi česar bi upraviteljica z odobritvijo sodišča lahko razpolagala s stvarmi iz zapuščine, ker ima predlagateljica dohodke tudi iz živinorejske in poljedelske dejavnosti.

V razlogih izpodbijanega sklepa se sodišča prve stopnje, kot je že navedeno, resnično sklicuje na četrti odstavek 145. člena ZD, ki določa, da upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki, ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda. Citirano določilo po prepričanju pritožbenega sodišča ne vpliva na izpodbijano odločitev. Že kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, da je "...upraviteljica dolžna kot dober gospodar gospodariti in opravljati vse posle tekočega gospodarjenja na kmetiji, vključno z redno sečnjo v gozdovih v skladu s strokovnim odkazilom gozdarske službe Republike Slovenije", kaže na to, da sodišče prve stopnje ni štelo sečnjo gozdov za "razpolaganje s stvarmi iz zapuščine", kot to določa četrti odstavek citiranega člena. Tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da redna sečnja gozdov v skladu z letnim ali za daljše obdobje določenim etatom, ki ga izdela za to določena strokovna gozdnogospodarska služba, ne pomeni razpolaganja z gozdovi, temveč predstavlja le redno vzdrževanje (čiščenje in s tem omogočanje zdravo rast drevja) tega. Zato sečnja gozdov, ki je v skladu z gozdnogospodarskim načrtom in predvidenim etatom strokovne službe, kar je v obravnavanem primeru tudi podano, spada med redno upravljanje z dediščino. Ob tem pa se pokažejo vsa pritožbena navajanja, usmerjena v prikazovanje, da ima upraviteljica dohodke tudi iz drugih dejavnosti ter da zato ni potrebe po odvrnitvi kakšne škode, naupoštevna. Glede na natančne podatke Zavoda za gospodarstvo Slovenije, Območne enote Sl. G., Krajevne enote M. (l. št. 15 v spisu) koliko lesa je upraviteljica v času po smrti očeta že posekala in koliko ga bo v naslednjih letih do končanja zapuščinskega postopka odkazanega za posek, ni bojazni, da vrednosti zapuščine v času smrti očeta ne bi bilo moč natančno ugotoviti oz. da bi bili dediči - pritožnika zaradi ravnanja upraviteljice -oškodovani.

Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče, ker pri pregledu zadeve tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, pritožbo pritožnikov kot neutemljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje - 2. točka 380. v zvezi s 381. členom ZPP in 163. členom ZD.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.