VSM sodba in sklep Cpg 287/98

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izrek prvostopne sodbe pod točko I. tako glede zavrnitve kot podrednega tožbenega zahtevka potrdi.
Kot neutemeljena se zavrne tudi pritožba, vložena proti sklepu naslovnega sodišča pod točko II.
V obeh primerih tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Okrožno sodišče je s sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima tožeča stranka terja razveljavitev sklepov upravnega odbora tožene stranke (sedaj že njenega pravnega prednika), s katerim je bila spremenjena odločitev prvostopnega organa in ugotovljeno, da je najugodnejši ponudnik za gradnjo bencinskega servisa na parc. št. 755/7 v k.o. R. družba O.I. d.o.o.

K., z dajatvenim delom pa terja od tožene stranke sklenitev prodajne pogodbe za omenjeno nepremičnino in gradnjo bencinskega servisa s tožečo stranko v 8 dneh, sicer bi naj tako pogodbo nadomestila pravnomočna sodba, v obeh primerih pa terja tudi povrnitev pravdnih stroškov.

S sklepom je bilo ugodeno ugovoru, vloženemu proti izdani začasni odredbi, ki je bila razveljavljena in kot taka prenehala učinkovati.

Citirano sodbo in sklep tožeča stranka izpodbija s pritožbo, ki vsebuje pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi predlog njune razveljvitve zaradi ponovnega sojenja na prvi stopnji.

Odgovor na pritožbo proti sodbi ni bil vložen.

Pritožba proti sodbi ni utemeljena.

Na podlagi obsežnega naštevanja in ocenjevanja uporabljenih dokazov (stran 3 sodbe) je prvostopno sodišče prišlo do ugotovitve, da so vsi trije ponudniki (merodajna sta tako samo dva, pravdni stranki) ponudili približno enak rok dograditve objekta. Če s tem dejstvo pritožitelj ne soglaša, ker je po njegovem napačen, ne gre tega uvrščati med bistvene kršitve iz drugega odstavka člena 354 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj se odločitev sama da kljub temu preizkusiti, četudi ne bi bila pravilna. Isto velja za očitek tožeče stranke upravnemu odboru tožene stranke, da je ta pri svoji odločitvi upošteval le en pogoj iz razpisa, torej idejno programsko zasnovo objekta, ne pa tudi ostalih dveh pogojev, ki je sicer tehten, vendar gre tudi pri njem za pomanjkljivosti v dejanskem stanju, ne pa za absolutno bistveno kršitev postopka. Ker tudi nobena druga tovrstna kršitev ni bila odkrita, s prvim uveljavljanim pritožbenim razlogom pritožba ni imela uspeha.

Za zavrnitev obeh tožbenih zahtevkov pa so v napadeni sodbi vendarle ugotovljena pravnorelevantna dejstva, pri tem je pomembno zlasti sklicevanje na notarski zapis s kupoprodajno pogodbo, ki je bil predložen pred zaključkom glavne obravnave dne 26.2.1998. Z njo je pravni prednik tožene stranke dne 30.12.1997 prodal v last in posest kupcu O.I. nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 755/7, pripisano v vl. št. 73 k.o. R. za kupnino 116,618.000,00 SIT. Pogodba je bila prijavljena za odmero davka za promet nepremičnin dne 14.1.1998, davek pa plačan deset dni kasneje.

Tožba z obema tožbenima zahtevkoma, vložena dne 29.1.1998, dejstva sklenitve prodajne pogodbe za sporno nepremičnino ne upošteva.

Ponovna izbira najugodnejšega ponudnika bi bila tako brez smisla, saj je v uveljavljanem razpisu prodajano nepremičnino tožena stranka že odsvojila. Zato tudi prodajne pogodbe s tožečo stranko ne more več skleniti, ker bi bila sicer odgovorna za pravne napake prodane stvari. Pričakovane obveznosti tožena stranka torej ne more več izpolniti, dokler jo veže sklenjena prodajna pogodba. Ker pa zahtevek po izpodbijanju te pogodbe v smislu pravnega pravila člena 111. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR s tožbo ni bil postavljen, niti po tem, ko je bila tožeča stranka s prodajno pogodbo seznanjena (to pa je bilo s sprejemom ugovora dolžnika proti začasni odredbi), zato nobeden ob obeh tožbenih zahtevkov ni formuliran tako, da bi bilo mogoče z njim toženo stranko pravnoveljavno zavezati. Napadena odločitev v izpodbijani sodbi je torej pravilna, vendar iz pravkar navedenih razlogov, zato je prvostopna odločitev potrjena po členu 368 ZPP (glej podobne odločitve v revizijskih sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. II Ips 363/96 in II Ips 479/97).

In končno, je pravilna tudi prvostopna odločitev, s katero je po ugovoru dolžnika (tožene stranke) razveljavljen sklep o začasni odredbi. Pritožba v tem delu ni obrazložena, zato je bil sklep uradoma preizkušan glede obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki niso bile ugotovljene, materialno pravo, določbe Zakona o izvršilnem postopku pa tudi niso bile uporabljene napak, saj je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka odpadel eden izmed pogojev, verjetnost obstoja terjatve, brez katerega začasne odredbe niti ne bi bilo mogoče izdati. Razen tega je bila prepoved sklenitve pogodbe z izbranim kupcem odrejena po že sklenjenem pravnem poslu, ko je posest na nepremičnini že imel kupec.

Priglašeni pritožbeni stroški so nepotrebni, ker s pravnim sredstvom tožeča stranka ni bila uspešna.