VSC sodba Cp 267/98

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki sami trpita stroške tega pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo (v zvezi s sklepom o popravi z dne 13.1.1998, opr. št. P .../96) je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožencema prepove sečnja dreves v gozdu s parcelno št. 353, vpisanem pri vl. št. 317 k.o. Dol. Nadalje je zavrnilo še zahtevek na nerazdelno plačilo odškodnine v višini 5.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 1996 dalje do plačila. Tožečima strankama je naložilo v povrnitev toženima strankama nastale pravdne stroške v višini 92.198,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje oziroma podredno, spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožba vidi v nerazumljivem izreku, iz katerega ne izhaja, ali je sodišče zahtevku ugodilo, ali ga zavrnilo. Meni, da je negatorna tožba namenjena tudi za varovanje pravic solastnika nasproti drugim solastnikom. Sodišče bi tako toženi stranki onemogočilo le samovoljno, ne pa vsakršno, uporabo in upravo gozda. Solastniki brez soglasja drugih solastnikov sicer lahko razpolagajo s svojim idealnim deležem na gozdu kot celoti, ne pa s posameznimi deli, naprimer z drevesi. Toženca, ki sta lastnika do polovice, morata imeti soglasje tožnikov za posle rednega upravljanja in za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, kar je tudi sekanje dreves. Od solastnika, ki se upira poslom, ki presegajo okvir rednega opravljanja, pa ni mogoče izsiliti soglasja, niti ga ni mogoče prisiliti v to, da bi zahteval delitev stvari. Pravice tožnikov so bile zato kršene, ker sta toženca brez pristanka tožnikov dala odkazati drevesa za poseg. Obrazložitev, zakaj je uveljavljanje odškodninskega zahtevka za podrto drevo zloraba pravice odškodninskega zahtevka, je težko razumljiva. Pri odškodnini gre namreč za premoženjsko škodo, za vzpostavitev stanja pred škodnim dogodkom. Prav tako pa razmerje med vrednostjo spornega predmeta in višino pravdnih stroškov ni merilo za ocenjevanje pravnega interesa tožeče stranke. Odškodninski zahtevek je eden od zahtevkov negatorne tožbe, s katero se poskuša toženi stranki onemogočiti svojevoljno, nedopustno in nepravno ravnanje.

Tožena stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi napake v izreku sodbe pritožba izpodbija celo sodbo. V razlogih izpodbijane sodbe je obrazloženo, da je zahtevek zavrnjen.

Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je pritožbo v tem delu štelo kot predlog za popravo in popravek tudi izvršilo. Uveljavljana procesna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tako ni podana. Po uradni dolžnosti upoštevanih (2. odstavek 265. člena ZPP) drugih bistvenih določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP pa v pravdi ni bilo.

Predmet spora v obravnavani zadevi je zahtevek dveh solastnikov zoper druga solastnika na prenehanje vznemirjanja. Zaradi celovitega razumevanja pravnega razmerja med pravdnimi strankami je potrebno sprva širše obrazložiti upravičenja, ki jih solastniki stvari imajo.

Lastninska pravica obsega troje upravičenj: posest, rabo - uživanje in razpolaganje (3. člen ZTLR). Ker med solastniki (pravdnimi strankami) ni urejen režim uporabe solastne stvari, to vprašanje ureja določilo 14. člena ZTLR. Ta zakonski predpis ureja razmerja med solastniki glede stvari, ki jo imajo solastniki v posesti kot celoto.

Po tej določbi ima solastnik pravico, da skupno stvar poseduje, jo rabi in uživa skupaj z drugimi solastniki, sorazmerno svojemu solastninskemu delu, ne da bi pri tem kršil pravice drugih solastnikov. Po 43. členu ZTLR ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na solastni stvari tudi, kadar kdo izmed solastnikov poseže v kakšno od njegovih upravičenj. Ob takšnem pravnem stanju stvari se pokaže, da je stališče izpodbijane sodbe, da imajo solastniki lastninsko varstvo z negatorno tožbo le napram tretjim osebam, napačno. Če povzamemo, imata torej tožnika varstvo proti tožencema (drugima solastnikoma), če sta ta dva neutemeljeno posegla v njun idealni del solastne stvari. Tožnika zaradi neutemeljenih posegov v solastninsko pravico zahtevata prepoved bodočih posegov na ta način, da se tožencema prepove sečnja v gozdu, torej da se njuna lastninska pravica omeji. Lastninska pravica se lahko omeji samo pod pogoji, predpisanimi z zakonom (8. člen ZTLR).

Zakon določa, da z izvrševanjem solastninske pravice ne smejo biti kršene pravice drugih solastnikov. Tožnika zato ne moreta zahtevati, da se tožencema prepove sečnja v solastnem gozdu, ker bi se jima na ta način popolnoma prepovedalo izvrševanje enega od upravičenj lastninske pravice. Na podlagi zakona imata vendar upravičenje, da gozd uživata skupaj z drugima solastnikoma, sorazmerno svojemu delu.

Z zahtevano prepovedjo pa bi jima bila onemogočena vsakršna sečnja v gozdu, torej tudi sečnja skupaj z drugima dvema solastnikoma. Ker bi se tožencema s takšno sodno odločbo izvrševanje lastninske pravice omejilo bolj kot to določa zakon, je prvo sodišče takšen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Eventuelnih bodočih kršitev pravic drugih solastnikov (tožnikov), pa sta se toženca že itak dolžna vzdržati na podlagi zakona.

Nadalje je med pravdnima strankama sporna tudi povrnitev škode, sorazmerne solastninskemu deležu, ki je tožnikoma nastala zaradi odobritve poseka. Pravilno materialnopravno izhodišče navedenega zahtevka je v 2. odstavku 42. člena ZTLR, po katerem ima lastnik pravico zahtevati povrnitev škode po splošnih pravilih o povrnitvi.

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: 1. da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, 2. da je škoda sploh nastala, 3. da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo ter nedopustnim ravnanjem in 4. da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno.

Če manjka le eden od naštetih elementov, potem praviloma odškodninske odgovornosti ni.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je prvotoženec K.V. dejal, da v primeru poseka bukve ne bo ukrepal, ker je videl, da ljudje zaradi ogroženosti trpijo. K.V. je s prvotoženčevim dovoljenjem podrl drevo, ki je že več let ogrožalo njegovo hišo in za katerega podrtje je prosil tudi prvotožnika. Toženca sta torej dopustila sečnjo bukve izključno zato, da se na K.V. in njegovo družino ne bi podrlo drevo.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je prvo sodišče uporabilo napačno materialno pravo. V danem primeru gre za stisko (2. odstavek 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), saj sta toženca povzročila škodo zato, da bi od drugih ljudi odvrnila neposredno pretečo nevarnost. Res je, da je do podrtja drevesa prišlo brez soglasja vseh solastnikov, zato je škoda protipravna. Vendar pa je bilo ravnanje tožencev dopustno, ker je škoda, ki je s podrtjem drevesa nastala, odvrnila nevarnost, ki je neposredno grozila hiši K.V. Morebitna škoda, ki bi nastala s podrtjem drevesa na hišo, v kateri prebivajo ljudje, pa bi bila mnogo višja od nastale škode v višini 10.030,00 SIT, kolikor je vreden les, katerega so vse pravdne stranke pustile ležati v gozdu.

Element protipravnosti oziroma nedopustnosti je iz ravnanja tožencev izključen, ker je šlo v danem primeru za stisko, zato odškodninska odgovornost tožencev ni podana. Tako se je izkazalo, da je bil ob uporabi gornjih materialnopravnih določb zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo tega pravnega sredstva, saj s pritožbo ni uspela (2. odstavek 154. člena ZPP).Povrnitev pritožbenih stroškov je tudi zahtevala tožena stranka, ki ga s svojim odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi te zadeve. Ker se po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevajo le tisti,ki so bili potrebni za pravdo, jih mora tožena stranka zato trpeti sama (1. odstavek 166. člena ZPP).