VSM sklep Cpg 479/97

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje opr.št. II Pg 647/96 z dne 29.5.1997 r a z v e l j a v i in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika z obrazložitvijo, da zaradi sklenjenih asignacij stečajni upniki niso bili oškodovani. Ker je bila terjatev tožene stranke v celoti zavarovna z zastavno pravico na 131 delnicah banke B d.d., bi tožena stranka kot stečajni upnik, v stečajnem postopku lahko uveljavljala ločitveno pravico in se v celoti prednostno poplačala (tržna vrednost delnic je bila precej višja od višine posojila).

Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava z navedbo, da je zastavna pravica, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, neveljavna. Če je po mnenju prvostopnega sodišča zastavna pogodba bila sklenjena (peti odstavek obrazložive izpodbijane sodbe), tožena stranka ni predložila dokazila, da je začela veljati (pogoj iz zastavne pogodbe - predložitev listin in vpis v delniško knjigo).

Skladno z določili Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR zastavni upnik pridobi zastavno pravico, ko mu je izročena stvar, ki je predmet pogodbe. Nadaje je tožeča stranka delnice prodala predkupnemu upravičencu - K. d.d., zato je tudi zmotno stališče prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka v stečajnem postopku, zaradi zastavne pravice na delnicah, lahko uveljavila ločitveno pravico.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bila zastavna pogodba med tožečo in toženo stanko sklenjena s soglasjem in vednostjo banke B d.d. Pogodba o nakupu delnic med tožečo stranko in predkupnim upravičencem je bila sklenjen 24.4.1996, to je po izteku 30 dnevnega roka od predložitve ponudbe, kupec delnic pa je bil o zastavi seznanjen. Tožeča stranka do poteka roka za prodajo ni bila omejena v pravici, da jih zastavi. Stečajna masa se zaradi izpodbijanih pravnih dejanj ni zmanjšala in tožena stranka ni pridobila premoženjske koristi. Premoženjsko korist bi lahko pridobil le kupec delnic, ki je z nakupom delnic pobotal svoje terjatve do stečajnega dolžnika.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Ločitvena pravica v stečajnem pravu pomeni pravico, ki nudi ločitvenim upnikom ločeno poplačilo iz določenih dolžnikovih stvari ali pravic. Tudi te stvari ali pravice so del stečajne mase, ki se vnovčijo, vendar se iz izkupička najprej poplača tisti upnik, ki ima ločitveno pravico (glej Dougan, Plavšak, Ude: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Lj. 1994, str.

214). Tožeča stranka je, s pogodbo št. 407/96 dne 24.4.1997, delnice prodala kupcu K. d.d. Prodane delnice niso bile več del stečajne mase, vendar pa je imela tožeča stranka kot prodajalec, terjatev do kupca delnic, terjatev pa je prav tako premoženje stečajnega dolžnika.

V sodbi sodišča I. stopnje ni navedenih razlogov, zakaj tožnik ni uspel z izpodbijanjem, čeprav zastavna pravica na delnicah, kot podlaga eventualne ločitvene pravice ob začetku stečajnega postopka ni več obstojala. Zastavna pravica je z ugasnitvijo terjatve, za katere zavarovanje je bila ustanovljena, tudi sama ugasnila (člen 987 ZOR). Prvostopno sodišče se je očitno postavilo na pravilno stališče, ki ga pa ni obrazložilo, da ni mogoče uspešno izpodbijati tistih pravnih dejanj dolžnika, zaradi katerih je ugasnila pravna podlaga ločitvene pravice. V nasprotnem primeru bi izničili razloge, zaradi katerih je zakonodajalec dopustil ločitveno pravico kot izjemo od načela enakomernega poplačila v stečajnem postopku. Banke in pomembni dobavitelji tudi z oblikami zavarovanja (n.pr.: hipoteko, odstopom v zavarovanje itd.), ne bi želeli poslovati z insolventnim dolžnikom, oziroma ne bi smeli sprejeti dolžnikove izpolnitve (n.pr. banka bi zavrnila vrnitev z hipoteko zavarovanega kredita), ker bi sicer izgubila položaj ločitvenega upnika, plačilo pa bi z izpodbijanjem morala vrniti v stečajno maso. Prav gotovo ni namen zavarovanja izpolnitve, da upnik ne bi smel sprejeti izpolnitve. Ob tem pa je spomniti, da je zakonodajalec dopustil ločitvene pravice iz razloga, da bi imel dolžnik možnost "preživetja", čeprav je insolventnost že očitna. Torej niso izpodbojna tista dolžnikova dejanja, zaradi katerih je ugasnila pravna podlaga ločitvene pravice, ki bi upniku kot ločitvenemu upniku - omogočila boljše poplačilo od stečajnih upnikov. Če bi upnik ostal ločitveni upnik ne bi bil podan objektivni razlog izpodbijanja iz I.odst. 125. člena ZPPSL.

Pritrditi pa je pritožbi, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, ali je na delnicah banke B d.d. nastala zastavna pravic v korist tožene stranke ali ne. Kako nastane zastavna pravica na delnici kot vrednostnem papirju je odvisno od tega ali glasi na prinosnika (prinosniška delnica) ali na ime (imenska delnica). Iz dopisa banke je razvidno (priloga B4), da so bile predmet prodaje in zastave redne imenske delnice. Za nastanek zastavne pravice na imenski delnici je potrebna posebna oblika indosamenta in izročitev listine (prvi odstavek 233. člena ZGD in drugi odstavek 242. člena ZOR)). Pri sodobnih oblikah poslovanja z vrednostnimi papirji se izročitev pogosto opravlja z izročitvijo listine, ki omogoča prevzem papirja iz bančnega depoja (glej Juhart, Ilešič, Grilc, Strnad: Zavarovanje in utrditev obveznosti, GV, Zbirka Pravna Praksa, Lj. 1995, str 110 in nadalj.). Opisani način velja za materializirane delnice. V zastavni pogodbi z dne 11.4.1996 pa je bilo med strankama še dogovorjeno, da se zastavna pravica vpiše v delniško knjigo.

Izvedeni listinski dokazi ne dokazujejo, da je dogovorjena zastavna pravica na delnicah res nastala, zato so materialno-pravni zaključki prvostopnega sodišča preuranjeni.

Dodati je še, da je bilo v posojilni pogodbi dogovorjeno, da bo v primeru, če se za nakup delnic po ponudbi odloči kateri izmed delničarjev banke B d.d. - predkupnih upravičencev, le-ta z asignacijo vrnil posojilo. Takšen dogovor ima naravo odstopa v zavarovanje po 445. ZOR, ki je kot fiduciaren posel prav tako lahko podlaga za nastanek ločitvene pravice. Vendar pa je kupec delnic toženi stranki nakazal samo 4.000.000,00 sit, ostalo razliko do višine posojila (7.136.947,70 sit) je tožena stranka dobila vrnjeno z asignacijo od družbe X d.d., ki ni imela z delnicami nobene zveze. Če bi na delnicah nastala veljavna zastavna pravica (dokazi v tej smeri niso bili izvedeni), bi imel zastavni upnik pravico od kupca takih delnic zahtevati celoten znesek zavarovanega posojila. Tožeča stranka - prodajalec zastavljenih delnic pa bi odgovarjal kupcu za pravne napake na prodani stvari po pravilih ZOR-a.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dejansko stanje v smeri obstoja zastavne pravice tožene stranke na delnicah in ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.