VSL sodba II Cp 1034/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izreče za nedopustno izvršba na TV sprejemnik Sony, video-rekorder Panasonic in na določene umetniške predmete, zlasti slike, ki so v izreku sodbe natančno navedeni.

Ugotovilo je, da so vsi ti predmeti bodisi last tožnice, bodisi tožnice in njenega moža D. M., zaradi česar ni dopustna izvršba toženke na te predmete, kajti ti predmeti niso last A. M., ki je toženčin dolžnik.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da drži ugotovitev sodišča, da bi tožničin mož na njeni strani lahko pristopil k pravdi, če bi hotel, drži pa tudi, da ni pristopil. Če sta tožnica in njen mož, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nujna in enotna sospornika, potem tožnica ni aktivno legitimirana. Iz tega razloga bi bilo potrebno zavreči tožbo glede tistih stvari, ki so v solasti tožnice in njenega moža ali glede stvari, ki so v lasti tožničinega moža. Tožena stranka je tudi izkazala, da obstoji velik dvom v verodostojnost izpovedb vseh treh M. v tem postopku.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postoka. Čeprav so razlogi izpodbijane sodbe o tem, da sta tožnica in njen mož nujna in enotna sospornika, v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica legitimirana za tožbo, pa to nasprotje vseeno ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Tožnica namreč za tožbo je legitimirana, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja izpodbijana sodba. Sosporništvo imamo takrat, kadar v vlogi tožnika ali toženca nastopa več oseb (čl. 196/1 ZPP). V obravnavani zadevi nimamo opravka s sosporništvom, saj na strani tožeče in tožene stranke nastopa le ena oseba.

Vprašanje je le, ali bi tožnica in njen mož morala biti sospornika, torej ali bi morala skupaj vložiti tožbo glede predmetov, ki so skupno premoženje in glede katerih tožnica zahteva, da se izvršba izreče za nedopustno. Po čl. 52/1 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. V obravnavani zadevi pa ne gre za razpolaganje in tudi ne za upravo. Namen tožbe je varstvo skupnega premoženja. Pravico vložiti tožbo zaradi takega varstva pa ima vsak od zakoncev kot skupnih lastnikov. Zato v taki pravdi na aktivni strani nista nujna sospornika. Tožnica je torej aktivno legitimirana tudi glede predmetov iz skupnega premoženja. Da bi bili kakšni predmeti izključna last moža D. M., pa izpodbijana sodba ne ugotavlja, pritožba pa glede tega postavlja samo splošno trditev.

Pravilna je tudi dokazna ocena o tem, da predmeti niso last toženkinega dolžnika A. M. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niti sama toženka ne ve, čigavi so predmeti; torej tudi dokazov o tem, da so last A. M., ni mogla predložiti. Sodišče prve stopnje je o vprašanju, čigavi so predmeti, izpeljalo več kot izčrpen dokazni postopek, tako da pritožbene trditve o neverodostojnosti prič za ta postopek ne morejo imeti pomena, saj odločitev ne temelji samo na izpovedbah M., ampak tudi na izpovedbah drugih prič.

Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predmeti niso last toženčinega dolžnika, je tudi pravilna ugotovitev, da je izvršba na te predmete nedopustna.

Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (čl. 155/1 ZPP).

Tožeča stranka jih mora zato sama nositi.