VSL sodba I Cp 546/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da sta toženca dolžna odstraniti betonsko ograjo, ki sta jo postavila na zemljišču tožečih strank na parc. št. 234, vl. št. ...., k.o. T..

Toženi stranki je sodišče prve stopnje tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Sodišče je ugotovilo, da sta toženca postavila betonsko ograjo na parceli tožnikov proti njuni volji.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Izpodbijani sodbi očita nejasnost in medsebojno nasprotje v razlogih. Prvostopno sodišče je na eni strani v celoti sprejelo sodno skico, narejeno v nepravdnem postopku, po drugi strani pa tudi sprejelo toženčevo izpoved, da je bil mejnik v točki A prestavljen. Ta mejnik je sporen in ni bil določen na podlagi sporazuma med strankama. Gre le za improvizirano mejno znamenje. Meja je takšna, kot jo zatrjujeta toženca. Betonska ograja se zato ne nahaja na parceli tožnikov, temveč še na parceli tožencev. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bi sodišče moralo zaslišati geometra, ki je sporno mejo postavil v delitvenem postopku in mejnem ugotovitvenem postopku leta 1989. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in skladni in pritožbeno sodišče kakšnih medsebojnih nasprotij in nejasnosti v izpodbijani sodbi ne ugotavlja. V izpodbijani sodbi je pojasnjeno, da izjava toženca o prestavitvi mejnika v tej zadevi ni upoštevna, saj se nanaša na dogodek v letu 1984, meja pa je bila potem v letu 1989 med strankama sporazumno določena v mejnem ugotovitvenem postopku. Ti razlogi prvostopnega sodišča torej niso v nikakršnem nasprotju z razlogi oprtimi na ugotovitve sodišča v nepravdnem postopku poprave meje (ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v Novem mestu, Enota v Brežicah pod opr. št. N 13/93), kjer je bilo ugotovljeno, da se meja, določena leta 1989 na podlagi sporazuma strank, ni nič spremenila.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno ocenilo izvedene dokaze. Potek meje med parcelama pravdnih strank sta toženca poskušala spremeniti v nepravdnem postopku, na katerega ju je prvostopno sodišče napotilo in pravdni postopek prekinilo. V nepravdnem postopku je bil njun predlog za popravo meje pravnomočno zavrnjen zaradi ugotovitve, da meja še vedno poteka tako, kot je bila med strankama sporazumno določena v mejnem ugotovitvenem postopku, in da torej noben od mejnikov ni bil prestavljen. Takšen rezultat sodnega postopka poprave meje je prvostopno sodišče upoštevaje še ugotovitev, da se betonska ograja nahaja že za tako določeno mejno črto - na parceli tožnikov, materialnopravno pravilno upoštevalo v izpodbijani odločitvi, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. V pritožbi predlagano zaslišanje geometra, ki je sodeloval v delitvenem postopku in mejnem ugotovitvenem postopku med parcelama pravdnih strank, je glede na jasne in nedvoumne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, nepotrebno.

Ker v pritožbi očitane kršitve niso bile zagrešene, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo še kakšnega drugega po uradni dolžnosti upoštevnega razloga, je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).