VSM sklep Cpg 115/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe.

Citirani sklep je dolžnik izpodbijal s pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi bile v tem, da je sodišče prezrlo, da dolžnik kot pravna oseba več ne obstaja, saj je prišlo do njene likvidacije oz. prenehanja poslovanja in v danem primeru ni več podane pasivne legitimacije. Predlagal je, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Na pritožbo je upnik odgovoril, da so trditve dolžnika nesprejemljive, ker ni družba z omejeno odgovornostjo, temveč fizična oseba, zasebni obrtnik, ki za nastale dolgove odgovarja z vsem svojim osebnim premoženjem. Prenehanje delovanja dolžnika kot zasebnega obrtnika na izvršbo zoper njega ne morejo imeti nobenega vpliva, zaradi česar je predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je treba ugotoviti, da je dolžnik iz sklepa o izvršbi, oziroma tožena stranka iz izvršilnega naslova (sodb Temeljnega in Višjega sodišča v Ljubljani), očitno fizična oseba J.P., saj iz njegovega naziva na odločbah ni razvidno, da bi šlo za pravno osebo.

Ker glede na 77. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po 14. členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) smiselno uporablja tudi v postopku izvršbe, obratovalnica ne more biti pravdna stranka, je v vlogah pri označbi dolžnika naziv njegove obrti v pravdnem in izvršilnem postopku popolnoma odveč, v predmetni zadevi pa celo moteč. Primerneje ga je zapisati za dolžnikovim imenom ali kot posebno navedbo, saj je potreben zaradi ugotovitve, ali gre za navadno pravdo ali pa za gospodarski spor po 489a. členu ZPP. Prav tako je naziv obrti nepotreben v sodni odločbi (sodba, sklep), saj mora le-ta po II. odstavku 338. člena ZPP v uvodu vsebovati le ime in priimek ter poklic strank. Če je stranka gospodarska družba je njeno ime firma, pod katero podjetje posluje (153. člen nekdanjega Zakona o podjetjih, oz. 12. člen Zakona o gospodarskih družbah) in ki je vpisana v sodni register. Naziv obrti pa v uvod sodne odločbe ne spada, tam je nepotreben in lahko pri strankah povzroči zmoto.

Pritožnik svojih navedb, da je pravna oseba, ki je zaradi likvidacije prenehala obstajati, ni pokrepil z nobenim dokazom. Če bi bilo to res, bi moral predložiti izpisek iz sodnega registra in sklepe o začetku in zaključku likvidacijskega postopka. Ker pa tega ni storil, iz njegovega naziva pa ni razvidno, da bi bil kdajkoli podjetje oz.

gospodarska družba, mu ni mogoče verjeti in je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne obstojijo razlogi, ki jih navaja dolžnik kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti točna, odločitev o zavrnitvi ugovora pa pravilna. Tožena stranka je fizična oseba, nekdanji obrtnik, ki za svoje dolgove odgovarja z vsem svojim premoženjem. Če pa je v skladu z novim Obrtnim zakonom (Ur.l. RS št.

50/94) uskladil pravno organizacijsko obliko nosilca obrtne dejavnosti, tako da je sedaj d.o.o., to ne pomeni, da tudi za dolgove iz predhodnega obdobja, ko je obrt opravljal kot fizična oseba, jamči le s premoženjem novo ustanovljene družbe.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep po 2. točki 380. člena ZPP, v zvezi s 14. členom ZIP, potrdilo.