VSL sodba Cpg 1149/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v višini tolarske protivrednosti 80.000,00 DEM z obrestmi. Obstoj terjatve je tožeča stranka temeljila na dejstvu, da je tožena stranka po njenem naročilu dobavila njenemu naročniku cisterne, ki pa so imele napako (zaradi poroznosti materiala so puščale), zaradi katere ji naročnik ni plačal dela cene po pogodbi v višini 80.000,00 DEM.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Navedla je, da se je tožena stranka s pogodbo zavezala dobaviti brezhibne cisterne. Ker so imele cisterne napako, ki je tožena stranka ni odpravila, naročnik tožeči stranki ni plačal dela pogodbene cene v višini 80.000,00 DEM in je ta znesek plačila zadržal. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba preuranjena, ker dokončna višina škode še ni razčiščena, ni pravilen. Tožena stranka je v stečaju in je morala tožeča stranka terjatev pravočasno prijaviti, sicer bi jo izgubila, po 1. odst. 112. člena ZPPSL pa se nedospele terjatve z dnem začetka stečajnega postopka štejejo za dospele.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev o tožbenem zahtevku odločilno dejstvo, da iz promemorije z dne 20.6.1992 o "usklajevanju bonitete opreme in ureditvi finančnih razmerij" med tožečo stranko in njenim naročnikom sledi, da je bilo med njima dogovorjeno, da naročnik zadrži plačilo cistern za 80.000,00 DEM, kar pa se šteje kot depozit do trenutka, ko bo na podlagi strokovnega in verificiranega izvida določenih institucij dokončno razrešena njihova usoda. To pomeni, da navedeni znesek ne pomeni dokončnega znižanja cene za cisterne, ampak le depozit, ki za naročnika tožeče stranke pomeni varščino, da bo prišel do poplačila zaradi morebitnih napak, ki naj bi jih imele cisterne. Tožeča stranka zato nima prav, ko trdi, da je navedeni znesek škoda, ki ji jo je povzročila tožena stranka, ker je dobavila njenemu naročniku cisterne z napako. Kolikšna bo ta škoda ali bolj pravilno znižanje cene zaradi jamčevanja za stvarne napake - primerjaj 488. člen v zvezi z 2. odst. 602. člena ZOR (če bo sploh ugotovljeno, da cisterne puščajo zato, ker so izdelane in nekvalitetnega materiala, kot trdi tožeča stranka), bo ugotovljeno šele po pridobitvi strokovnega in verificiranega mnenja, kot je bilo dogovorjeno med tožečo stranko in njenim naročnikom. Šele takrat bo naročnik lahko dokončno znižal ceno, tožeča stranka pa bo šele takrat pridobila terjatev proti toženi. To pa pomeni, da bo terjatev tožeče stranke na takšni podlagi takrat šele nastala. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tožeča stranka obstoj škode ves čas utemeljevala izključno na podlagi trditve, da je to znesek znižanja pogodbene cene s strani njenega naročnika v spredaj navedeni višini (in ni morda poskusila z ugotavljanjem dejanske manjvrednosti cistern zaradi napake, pri čemer pa se zdi neverjetno, da do konca glavne obravnave, to je po štirih letih od zapisa promemorije ta vprašanja ne bi bila razšiščena in tožeča stranka ne bi mogla natančneje navesti, kako je dokončno uredila razmerje z naročnikom). Zato uveljavljanje dejstva, da je tožena stranka v stečaju in je rok za prijavo terjatev prekluziven ter da je še nezapadla terjatev z dnem začetka stečajnega postopka zapadla, ni pomembno. Oboje namreč velja za terjatev, ki je pred začetkom stečajnega postopka že nastala, to pa za obravnavano terjatev, tako kot je uveljavljana, ne drži.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana. V skladu z določbo 2. odst. 365. člena ZPP je napadeno sodbo preizkusilo še zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in ugotovilo, da ni bila storjena nobena od njih. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.