VSM sklep Cp 769/96

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanem obsodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 15,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 1996 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 546.533,00 SIT z enakimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku (glede zneska 1,800.000,00 SIT) je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pravočasno vložena pritožba tožene stranke izpodbija citirano sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je vložila pritožbeni odgovor. V tem oporeka trditvam tožene stranke iz njene pritožbe in predlaga neuspeh te.

Pritožba je utemeljena.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega in procesnega prava (drugi odstavek člena 365 ZPP) sicer vodita k zaključku, da je pritožbi potrebno priznati uspeh, vendar ne v celoti iz razlogov, ki jih pritožba izpostavlja. Predvsem ji ni mogoče slediti, ko sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, ko je obravnavalo predmetno pravdno zadevo, ki po stališču pritožbe sploh ne sodi v slovensko iurisdikcijo, prav tako pa da je pri določitvi obravnavane odškodnine nepravilno uporabilo domače pravo.

Ko pritožba vztrajno ponavlja svoj, že na prvi stopnji podan ugovor pomanjkanja obstoja slovenske iurisdikcije pri obravnavanju te pravdne zadeve, je potrebno najprej opozoriti, da je sodišče prve stopnje ta ugovor že obravnavalo. S svojim sklepom z dne 10. 3. 1995 (red. štev. 61 spisa) je sklenilo, da v zadevi ni podana krajevna pristojnost slovenskega sodišča in zato tožbo tožeče stranke zoper toženo stranko kot tujo pravno osebo, zavrglo. Višje sodišče v Mariboru kot drugostopenjsko sodišče je s svojim sklepom opr. štev.

Cp ...., z dne 5. 5. 1995 po pritožbi tožeče stranke tovrstni sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je določilo Okrožno sodišče v M. za krajevno pristojno sodišče za reševanje te pravdne zadeve.

Res je, da ni šlo za klasičen ugovor pomanjkanja krajevne pristojnosti določenega sodišča, pač pa za vsebinski ugovor pomanjkanja slovenske iurisdikcije za obravnavanje te pravdne zadeve, vendar je navedeno odločitev drugostopenjskega sodišča mogoče smiselno šteti kot zavrnitev ugovora o pomanjkanju tovrstne slovenske iurisdikcije. Tako se pokaže, da je o tem ugovoru tožene stranke v zadevi že pravnomočno odločeno, zato je tožena stranka prekludirana pri ponovnem uveljavljanju tovrstnega ugovora, iz njene trditvene podlage pa ni mogoče razbrati, da bi se sklicevala ob ponovnem uveljavljanju tovrstnega ugovora na kakršnekoli spremenjene okoliščine, nastale po navedeni prejšnji odločitvi o tem ugovoru. Že iz tega razloga takšnemu ugovoru tožene stranke kot nedovoljenemu ni bilo mogoče slediti in je v bistvu odveč obrazlaganje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o neutemeljenosti tega ugovora. Mimogrede pa je potrebno še opozoriti na v sodni praksi že izoblikovano pravno stališče, da okoliščina, da je ta spor s 25. 6. 1991 postal spor z mednarodnim elementom, ne more imeti vpliva na že pred tem datumom ustanovljeno pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče temelji na smiselni uporabi člena 81 Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.

l. SFRJ, štev. 43/82), ki se je po 25. 6. 1991 prav tako uporabljal kot predpis Republike Slovenije.

Drugo pa je vprašanje, katero materialno pravo naj se uporabi za odločanje v tej pravdni zadevi, kar pritožba izrecno tudi izpostavlja. V času odločanja predstavlja sporno razmerje nedvoumno po svoji vsebini in subjektih spor z mednarodnim elementom. Tožena stranka je tuja pravna oseba, do prometne nezgode je tudi prišlo na območju sedaj tuje države. Na prvi stopnji zbrane dejanske ugotovitve tudi kažejo, da je bilo zavarovalno razmerje na osnovi AO plus zavarovanja sklenjeno prav tako na območju Republike Hrvaške, tedaj v sedaj tuji državi. V kolikor bi bile upoštevne pri uporabi materialnega prava za rešitev obravnavanega razmerja te sedaj obstoječe okoliščine, bi ob upoštevanju materialnopravnih kolizijskih norm mednarodnega prava v danem primeru utegnila biti na mestu uporaba prava in sodne prakse s tega področja, ki velja na območju Republike Hrvaške. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ni mogoče prezreti, da je prišlo do prometne nezgode 7. 6. 1988, da je bila tožba vložena 21. 12. 1990 in da se je pravda začela 10. 1. 1991, ko je bila tožba vročena toženi stranki (prvi odstavek člena 194 Zakona o pravnem postopku - ZPP). Republika Slovenija je bila tedaj še v sklopu SFRJ in del njenega enotnega pravnega sistema, v katerem so se za področje odškodninskega prava uporabljala določila Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Enako je veljalo za Republiko Hrvaško.

Obravnavano razmerje je tedaj predstavljalo še spor, ki ni sodil v sfero mednarodnega zasebnega prava. Tako bi se tudi za odločanje v tej zadevi, ko je bila določena krajevna pristojnost slovenskega sodišča, uporabljala določila ZOR-a o odškodnini za negmotno škodo in posamezno njeno pravno priznano obliko, prav tako pa tudi sodna praksa, ki se je v zvezi z izvajanjem teh določil izoblikovala glede višine primerne odškodnine za posamezno obliko negmotne škode. Po mnenju pritožbenga sodišča tožena stranka poznejših državotvornih sprememb, ki so povzročile, da je obravnavano razmerje dobilo obeležje spora z mednarodnim elementom, ne more uporabiti sebi v prid, zgolj ob slučajnem dejstvu, da pač ni prišlo do rešitve spora že do 25. 6. 1991. Navedene dejanske in pravne spremembe so mimo vpliva in volje pravdnih strank nastale že po nastanku pravnega razmerja,iz katerega izvira spor. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča tudi v danem primeru na mestu uporaba materialnega prava, ki je veljalo in se uporabljalo v času nastanka obravnavanega pravnega razmerja. To bi sovpadalo z nastankom zavarovalnega primera v smislu vsebinske opredelitve obstoječega AO plus zavarovanja v korist tožnika. Glede na vse že navedeno to pomeni, da je na mestu uporaba določil ZOR-a o odškodninskih obveznostih, kot tudi na območju Republike Slovenije izoblikovanega načina izvajanja teh predpisov, predvsem v smeri v sodni praksi uveljavljanega razpona višin odškodnin za posamezno obliko nematerialne škode. Vse to bi namreč po že navedenem nedvomno pristojno slovensko sodišče uporabilo pri presoji obravnavanega razmerja tudi v času nastanka pravnega razmerja, iz katerega ta spor izvira. Iz tega razloga po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču o nujni uporabi materialnega prava, ki v času odločanja velja za območje Republike Hrvaške.

Ob presoji pritožbenega ugovora na račun višine prisojene odškodnine za uveljavljani obliki negmotne škode (telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti) in ob dejstvu, da pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je tudi pritožbeno sodišče ocenilo, da zbrano dejansko gradivo na prvi stopnji v tej smeri ne nudi zaenkrat dovolj trdne dejanske podlage za odločitev o tem, kakšna denarna odškodnina bi bila primerna satisfakcija za posamezno obliko tovrstne tožnikove škode. Nedvomno kažejo dosedaj zbrane dejanske ugotovitve na prvi stopnji (predvsem tudi ob upoštevanju izvedenskih ugotovitev), da gre pri tožniku za dokaj hudo obliko in stopnjo tovrstne škode, kar tudi opravičuje prisojo sorazmerno visoke denarne odškodnine iz te podlage. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku denarno odškodnino za telesne bolečine v višini 8,000.000,00 SIT in za navedene duševne bolečine v višini 7,000.000,00 SIT. Pri obeh odškodninskih postavkah pa je, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe izhajalo iz dejanske predpostavke, da obstoja pri tožniku artroza levega kolčnega sklepa, ki je bila in je še vedno izvor dokaj intenzivnih telesnih bolečin in ena od oblik obstoječih posledic utrpelih telesnih poškodb pri tožniku, ki med drugimi funkcionalno omejuje tožnikovo življenjsko aktivnost. Že izvedenec dr. V.F. pa je v svojem mnenju v prihodnosti predvideval zamenjavo poškodovanega kolčnega sklepa z umetnim. To možnost je imelo v vidu tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Iz lastne trditvene podlage tožeče stranke, podane na prvi stopnji izhaja, da to operacijo (zamenjavo poškodovanega kolčnega sklepa z umetnim) tožeča stranka predvideva že v roku nekaj let, okrog 50 leta tožnikove starosti. Enako možnost predvideva tožeča stranka tudi v pritožbenem odgovoru. Že navedeni izvedenec medicinske stroke tudi predvideva poslabšanje stanja artroze kolčnega sklepa pri tožniku s še intenzivnejšimi telesnimi bolečinami za čas do zamenjave poškodovanega kolčnega sklepa z umetnim. Iz tega bi se dalo sklepati, da bo ta zamenjava poškodovanega kolčnega sklepa z umetnim imela vpliv na bodočo intenziteto in trajanje telesnih bolečin pri tožniku, eventuelno pa tudi na obseg njegovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V kolikor so s strokovnega vidika vse posledice te zamenjave že sedaj ugotovljive, predvsem pa njihov vpliv na obe obliki uveljavljane tožnikove škode v bodoče, bi nedvomno bila to okoliščina, ki bi utegnila močno vplivati na odmero primerne denarne odškodnine za obe uveljavljani obliki škode.

Po mnenju pritožbenega sodišča bo zato potrebno v ponovljenem postopku ponovno zaslišati izvedenca medicinske stroke dr. V.F.

(mimogrede je potrebno pripomniti, da je to predlagala tožeča stranka že na prvi stopnji), v tej smeri, ali se da s potrebno verjetnostno stopnjo predvideti, kdaj bo prišlo pri tožniku do zamenjave poškodovanega kolčnega sklepa z umetnim, predvsem pa kako bo ta zamenjava vplivala na obseg in intenziteto tožnikovih telesnih bolečin v bodoče, kot tudi obseg njegovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter vrsto tega zmanjšanja. Seveda bo potrebno tudi oceniti, kakšne dodatne telesne bolečine in neugodnosti bo moral tožnik pretrpeti zaradi potrebne operacije v zvezi z zamenjavo kolčnega sklepa, kar bo tudi potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine.Opustitev odgovora na tovrstna vprašanja bi po mnenju pritožbenega sodišča utegnila pomeniti, da bi bile pri prisoji odškodnine upoštevane sedanje okoliščine, ko tožnik trpi dokaj pogoste in intenzivne telesne bolečine zaradi artroze levega kolčnega sklepa in bi jih do zamenjave kolka tudi v bodoče, eventuelno celo s trajnim obeležjem, enako velja glede ugotovljenih posledic te poškodbe pri tožniku. V primeru uspešno izvedene operacije z zamenjavo kolčnega sklepa, v katero očitno tožnik pristaja, pa bi se utegnilo to stanje bistveno spremeniti.

Zgolj iz navedenih dejanskih ozirov je zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v navedeni smeri pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 ZPP). Takrat bo potrebno tudi na novo sprejeti prav tako razveljavljeno stroškovno odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166 ZPP.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.