VSL sklep I Cp 966/95

Pritožbama se ugodi, razveljavita se izpodbijani sklep o zavrženju tožbe ter sodba v izpodbijanem delu - 1. odstavek 2. točke, 1. odstavek 3. točke in izrek o stroških.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obseg premičnega premoženja pravdnih strank in delež na tem premičnem premoženju. Ugotovilo je, da znaša solastninski delež tožnice 6/10, toženca pa 4/10. V presežku, torej glede višine stvarnopravnega deleža na premičninah, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan plačati tožnici 90.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, zavrnilo pa je drugačen obligacijski zahtevek tožnice, torej v presežku do plačila tolarske protivrednosti 4.000 DEM. Hkrati je zavrglo tožbo v delu, ki se je glasila na ugotovitev, da sodi v skupno premoženje obeh strank kot razvezanih zakoncev dvosobno stanovanje št. 11 v drugem nadstropju objekta U., s pripadajočimi kletnimi prostori s površino 61,63 m2, pri čemer naj bi znašal delež tožnice 4/5, toženca pa 1/5, zahtevek pa se je glasil tudi na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere naj bi se v zemljiški knjigi kot etažna lastnica vknjižila tožnica do 80/100, toženec pa do 20/100. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Kolikor je tožbo zavrglo, je štelo, da je bil dosežen sporazum strank o višini deležev in da zato nobena od strank ne more imeti pravnega interesa, da bi se obseg in višina deležev na skupnem premoženju ponovno ugotavljala.

Proti odločitvi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper tisti del, s katerim je bila tožba zavržena. Pritožuje se zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da naj bi se ugotovitev o višini deležev nanašala tudi na stanovanje, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Odločitev sodišča nima podlage ne v materialnem in ne v procesnem pravu. Tožnica z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev večjega deleža kot je zakonska domneva. Tako je njen interes za ugotovitveno tožbo podan. Sicer pa bi po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR - moral tak sporazum overiti sodnik, pa ga ni.

Pogodba o nakupu stanovanja iz leta 1986 je bila res sklenjena v času trajanja zakonske zveze. Pogodbeno določilo iz 3. točke pogodbe o tem, da sta deleža enaka, izhaja iz zakonske domneve. Zakonca nikoli nista sklenila sporazuma tako kot ugotavlja izpodbijana sodba.

Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Pritožuje se zoper celoten izrak, razen v delu, s katerim tožnica ni uspela in v delu, ko sodišče ugotavlja, katere premičnine spadajo v skupno premoženje. Navaja tudi, da bi se sicer ne pritožil, čeprav se mu izrek zdi krivičen, če bi mu sodišče ne naložilo, da mora plačati znesek 90.000,00 SIT in če bi ne odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Ker pa je prepričan, da bo sodišče na pritožbo tožnice razveljavilo tudi tisti del izreka sodbe, s katerim je del tožbenega zahtevka tožnice zavrglo, se pritožuje zoper celoten izrek sodbe. Kar zadeva deleža na skupnem premoženju, se mu zdi nerazumljivo, da sodišče ugotavlja, da je tožnica s šivanjem zaslužila dokajšna sredstva, pri tem pa prezre, da ni šlo za serijsko proizvodnjo, temveč za občasno šivanje. Vsa oblačila, kolikor jih je bilo, je on prodal preko svojih znancev in tako pomembno prispeval k družinskemu proračunu, če se že govori o pomembnem prispevku. Sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da je bil tudi on tisti, ki je praktično cele dni delal, da bi družini izboljšal standard in da je tako torej njegovo delo vsaj enakovredno delu tožnice. Tudi to ni res, da bi s prodajo odej in likalnikov ne ustvarjal dodatnih stredstev. V času zakona je sam izvršil tudi kompletno barvanje treh družinskih avtomobilov in sicer postopoma. To bi lahko potrdil priča M.B. Sodišče je precenilo pomembnost pričevanje hčerke J.G., ki je bila očitno pod močnim psihičnim pritiskom. Tožnik se je namreč veliko ukvarjal ne samo z mlajšo hčerko, ampak tudi s hčerko J. Tudi o tem bi lahko povedale priče D.G.K. in S.S., prav tako pa L.J. Ta bi vedela povedati, da je bila tožnica tudi večkrat odsotna zaradi rednih izletov v hribe in je takrat za oba otroka skrbel toženec.

Sicer pa mu tudi ni jasno, kako naj bi skrbel več, ko je pogosto delal cele dneve, kar priznava tudi tožnica. Sodišče tudi ne navede, zakaj meni, da nakup akvarija predstavlja hobi, saj hkrati ugotovi, da akvarij spada v skupno premoženje. Po taki logiki bi bil hobi tudi nakup in branje knjig, televizorja in podobno. Sodišče tudi ni dosti upoštevalo, da je on obdeloval vrt in da je zelenjavo ne samo pridelal, ampak tudi vkuhal in zamrznil in tako prispeval k proračunu družine. Res je prodal osebni avto, ki je bil del skupnega premoženja, vendar pa denarja ni porabil, ampak ga je vrnil v skupno premoženje. Denar je vložil v skupno stanovanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožnice: Če bi pravdni stranki res sklenili sporazum o višini deležev na stanovanju kot delu skupnega premoženja (člen 58/2 ZZZDR), potem bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe pravilna. V takem primeru bi se bilo z razlogi izpodbijanega sklepa mogoče strinjati. Vendar pa sama listina - (A2) - ne izkazuje nič drugega kot to, da sta oba zakonca sodelovala kot kupca in da je njun delež enak, kar je tudi zakonska domneva. Za vprašanje dopustnosti tožbe v tem primeru torej ne more biti bistveno, ali je bil kot kupec naveden le eden od zakoncev ali oba. V obravnavanem primeru namreč tudi nobena od pravdnih strank ne trdi, da je vprašanje delitve stanovanja že urejeno. Nasprotno: Nesporno je bilo na pripravljalnem naroku (red. št. 5) ugotovljeno, da v skupno premoženje spada vse, kar je navedeno v tožbi, torej tudi stanovanje. Sodišče sme sprejeti za podlago odločbe le dejstva, ki so jih stranke navedle, (razen v situaciji iz člena 7/4 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki v tem primeru ni aktualen). Trditev, da gre za skupno premoženje, je sicer pravna trditev, ki pa ima pomen dejanske trditve. Če sta torej oba zakoncA soglašala, kaj spada v skupno premoženje, bi sodišče o tem moralo odločiti. Za stališče, da je bil med njima sklenjen sporazum, tako kot ugotavlja, torej v spisu ni imelo opore. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s členom 187 ZPP in členom 7 ZPP ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo. Gre torej za relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 354/1 ZPP. Sklep je bilo zato v tem delu treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje (člen 369/1 ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 3 in čl. 381 istega zakona).

O pritožbi tožnika: Kolikor gre za vprašanje deležev na skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje sicer izčrpno obrazložilo svojo odločitev o tem, zakaj šteje, da je delež tožnice večji. Vendar pa podatki v spisu in zbrano dokazno gradivo ne kažejo, da bi bila deleža pravdnih strank različna. Iz ugotovitev v sodbi je namreč mogoče povzeti, da sta imela praktično enake osebne dohodke (čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo za malenkost večji osebni dohodek tožnice), prav tako pa sta oba dodatno delala in oba skrbela za družino. Doslej zbrani dokazi ne kažejo, da bi bil prispevek enega ali drugega zakonca tako velik, da bi mu dajal pravico do večjega deleža na skupnem premoženju. Dopolnjevanje dokaznega postopka po pritožbi toženca zato niti ni potrebno, saj je tožnica tista, ki mora večji delež dokazati, glede na to, da toženec priznava, da sta deleža na skupnem premoženju enaka. Za razveljavitev, ne pa za spremembo dela sodbe, ki govori o višini deležev na skupnem premoženju, se je bilo treba odločiti zato, ker se odločitev pod točko 2. sodbe nanaša le na premičnine in na delež na njih, medtem ko bo po razveljavitvi sklepa o zavrženju tožbe treba odločiti o deležih na skupnem premoženju v celoti in zato torej dejansko stanje ni v celoti razjasnjeno. Zgoraj povedano velja tudi glede odločitve o 1. odstavku 3. točke izpodbijane sodbe, ki nalaga tožencu plačilo denarnega zneska tožnici. Z razlogi sodbe glede plačila denarnega zneska se namreč pritožbeno sodišče sicer strinja.

Toženec sam priznava, da je avtomobil spadal v skupno premoženje in da ga je prodal po razvezi. Tožnici mora zato njen delež izročiti.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ima lahko do tožnice le obligacijski zahtevek, če je vlagal v skupno premoženje še po razvezi zakonske zveze. Kot rečeno, je tudi v tem delu do razveljavitve, ne pa do spremembe sodbe, prišlo zaradi tega, ker bo treba ugotoviti višino deleža na skupnem premoženju kot celoti.

Glede na vse povedano pa bo sodišče prve stopnje moralo na novo odločati tudi o pravdnih stroških.

Odločitev o razveljavitvi sodbe je utemeljena na določilu člena 370/1 ZPP, odločitev o pravdnih stroških pa na določilu člena 166/3 istega zakona.