VSC sklep Cp 699/95

Pritožbi se u g o d i , sklep prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e prvemu sodišču v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem XXX, in sicer nepremičnine v vl. št. XX k.o.

XXXXX in vl. št. XX k.o. X, ki so bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je še, da je zapustnik zapustil kot dediča prvega dednega reda sina XX in tudi oporočno dedinjo XX. Za dediča te zapuščine je razglasilo zapustnikovega sina in odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa v zemeljiški knjigi vpiše lastninska pravica na teh nepremičninah na ime tega dediča. Glede oporočne dedinje XX je izreklo, da ni dedinja zapustnikovega denacionalizaranega premoženja.

Menilo je, da je bil zapustnik v času sestave oporoke z dne 2. 12. 1982 v zmoti glede obsega svojega nepremičnega premoženja, saj njegovo posestvo ni bilo veliko 44 ha, temveč le nekaj več kot 2 ha. Ker v oporoki ni izrecno navedel, naj oporočna dedinja deduje denacionalizarano premoženje in ker ni mogoče ugotavljati domnevne - hipotetične oporočiteljeve volje, je za dediča razglasilo zapustnikovega sina.

Oporočna dedinja v pravočasni pritožbi zoper ta sklep uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in da izpodbijani sklep tako spremeni, da jo razglasi za oporočno dedinjo zapustnikovega denacionaliziranega premoženja, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek. Pritožba meni, da je določbo 81. čl. Zakona o denacionalizaciji potrebno razlagati tako, da mora biti v oporoki izrecno navedeno premoženje, ki je bilo vrnjeno po denacionalizaciji.

Zapustnik je v oporoki navedel, naj vseh 44 ha njegovih nepremičnin deduje oporočna dedinja. Oporoka je popolnoma jasna in nedvoumna,zato ni potrebno ugotavljati domnevne - hipotetične volje oporočitelja.

Brez pravnega pomena je, ali je zapustnik v oporoki navedel, da gre za nacionalizirano premoženje, ki naj v primeru, če bo kdaj denacionalizirano, pripade oporočnemu dediču. Takšnih primerov verjetno v praksi sploh ni ali pa so silno redki, saj v prejšnji družbeni ureditvi nihče ni pričakoval, da bi prišlo do družbenih sprememb in vračanja nacionaliziranega premoženja.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 81. člena Zakona o denacionalizaciji (Ul. RS št. 27/91, 31/93; v nadaljevanju: ZDEN) imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno,da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Ker v obravnavani zapuščinski zadevi zapustnikov sin ni soglašal z oporočnim razpolaganjem, pride v poštev le situacija iz 1. stavka citiranega člena. Presoditi je torej potrebno, kaj pomeni zakonsko besedilo, da je v oporoki izrecno navedeno premoženje, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da za priznanje pravnega učinka oporočnim razpolaganjem s podržavljenim premoženjem od oporočiteljev ni mogoče zahtevati niti pričakovati, da bi v oporoki uporabili izraz denacionalizirano premoženje. Dejstvo je, da se je večina ljudi morala sprijazniti s podržavljenjem in zato s takim odvzetim premoženjem niso oporočno razpolagali, saj tudi niso predvidevali možnih bodočih družbenih sprememb v bolj ali manj daljnji prihodnosti. Če pa so redki med njimi odvzeto premoženje vseeno šteli za svoje ali pa so v kasnejšem obdobju že slutili bodoče družbene spremembe in zato oporočno razpolagali tudi s podržavljenim premoženjem, tako oporočno razpolaganje v času sestave oporoke ni imelo pravnega učinka, saj takrat niso bili lastniki tega premoženja.

Pravni učinek je takim oporočnim razpolaganjem podelil šele ZDEN v 81. členu Zato ni mogoče citirane zakonske določbe, ki govori o oporočnem razpolaganju "glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi" (to je po odločbi o denacionalizaciji), razlagati tako, da mora biti v oporoki naveden izraz denacionalizirano premoženje ali drug podoben izraz. Pomembno je le, da je upravičenec v oporoki izrecno razpolagal (tudi) s takim premoženjem.

Iz navedenih razlogov je (ne glede na dejstvo, da se sicer zmota pri sestavi oporoke uveljavlja v pravdi) zmotno stališče prvega sodišča, da je bil zapustnik v času sestave oporoke v zmoti glede obsega svojega premoženja, ker to ni bilo veliko 44 ha, ampak le nekaj več kot 2 ha. Če bi za oporočna razpolaganja s podržavljenim premoženjem zavzeli stališče, da so bili oporočitelji v zmoti glede obsega "svojega" premoženja, potem v nobenem primeru ne bi prišla v poštev uporaba določbe 1. stavka 81. čl. ZDEN. Kot je bilo že pojasnjeno, taka oporočna razpolaganja v času sestave oporoke res niso imela pravnega učinka, pridobila pa so ga sedaj zaradi nove zakonske ureditve.

Tudi nadaljnji razlogi prvega sodišča za obravnavano zadevo ne pridejo v poštev. Res po sedanji zakonski ureditvi ni možno ugotavljanje hipotetične oporočiteljeve volje glede kasneje denacionaliziranega premoženja, o čemer so navedeni zanimivi razlogi za in tudi proti ustavnosti (in primernosti) take ureditve v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije pod št. U-I-96/94, objavljeni v Uradnem listu RS št. 4/94 in v odklonilnih ločenih mnenjih k tej odločbi. Vendar v tej zadevi ne gre niti za ugotavljanje hipotetične volje oporočitelja, kot pravilno poudarja pritožba, niti za razlago njegove oporoke. Gre le za vprašanje, ali je oporočitelj izrecno razpolagal s premoženjem, ki mu je kasneje pripadlo po odločbi o denacionalizaciji.Sodišče prve stopnje je delno povzelo vsebino zapustnikove oporoke z dne 2. 12. 1992, v kateri je zapustnik navedel, da je "lastnik xx ha velikega posestva na Paškem Kozjaku, ki tvori zaščiteno kmetijo s stanovanjsko hišo xx št. X, z marufom in uto ... Vse to zapuščam xx". Ker ni sporno, da je bil takrat lastnik le nekaj čez 2 ha nepremičnin, ostalo pa je bilo podržavljeno, glede na citirano besedilo oporoke ni mogoče šteti, da oporočitelj ni izrecno razpolagal s premoženjem, ki mu je sedaj pripadlo po odločbi o denacionalizaciji.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvo sodišče ni v zadostni meri raziskalo vseh potrebnih dejanskih okoliščin za izdajo eventuelno drugačnega sklepa o dedovanju. Zato je moralo prtižbeno sodišče na podlagi določb 3. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 163. čl.

Zakona o dedovanju in 2. odst. 74. čl. ZDEN pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek.

V njem bo moralo prvo sodišče pridobiti ustrezne izjave dedičev, preveriti trditev v oporoki o zaščiteni kmetiji in nato ponovno odločiti.