VSM sodba Cp 745/95

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu tako spremeni , da se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba sklenjena dne 26. 7. 1993 med prvo in drugotoženo stranko za stavbno zemljišče parc. št. xx k.o. S.H.v velikosti 2479 m2, nična, zavrne, prav tako pa se zavrne tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje le delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in to v smeri ugotovitve, da je zgoraj navedena darilna pogodba z dne 26. 7. 1993, sklenjena med toženima strankama, nična, zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka, kjer je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da je prvotožena stranka pravi prodajalec stavbnega zemljišča parc. št. xx k.o. S.H.v velikosti 2479 m2 po prodajni pogodbi z dne 28. 7. 1993, sklenjeni z A.K.,Vilhermova x, P.kot kupcem. Toženca je zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 46.576,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta pravočasno oba toženca, z vloženo pritožbo ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava izpodbijata smiselno njen obsodilni del in predlagata ustrezno spremembo izpodbijane odločitve na pritožbeni stopnji v smeri popolne zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlagata razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve prvi stopnji v novo sojenje.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek člena 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) vodita k zaključku, da je pritožbi potrebno priznati uspeh. Pravilna uporaba materialnega prava, ob sicer dovolj trdnih dejanskih ugotovitvah, zbranih na prvi stopnji, vodi k drugačnim zaključkom in odločitvi, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku in logični dokazni oceni izvedenih dokazov v dejanskem oziru zaključilo, da toženi stranki ob sklenitvi sporne darilne pogodbe z navedenim pogodbenim predmetom - nazazidanim stavbnim zemljiščem nista sledili pričakovani kavzi takšne pogodbe, to je darilnemu namenu, ampak sta jo sklenili z namenim, da se stranka izogne predpisani davčni obveznosti. Čeprav glede na vse okoliščine primera v dejanskem oziru v zvezi s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje sicer ne more biti pomislekov, pa je odločitev sodišča prve stopnje, da šteje takšno pogodbo zaradi nedopustne kavze, kot nično, z materialnopravnega vidika vseeno nepravilna.

Naš pravni red skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi.

Ničnost pravnega posla je zato najostrejša in skrajna sankcija za ugotovljeno nezakonitost pri sklepanju tega. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla je potrebno analizirati normo, ki je kršena in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Pomembna je tudi okoliščina, ali bo z ugotovljeno ničnostjo pravnega posla vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Edino v tem primeru bi bila ugotovitev ničnosti pravnega posla na mestu, sicer je potrebno pri presoji veljavnosti takšnega posla imeti v vidu tudi druge možne rešitve.

V danem primeru bi glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženi stranki pri sporni darilni pogodbi nista imeli v vidu namena daritve kot prave kavze takšnega posla, bilo mogoče šteti takšno pogodbo kot navidezno, ki v smislu člena 66 - prvi odstavek Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR med strankama ne bi imela učinka. To bi veljalo za interno razmerje med pogodbenima strankama.

V danem primeru pa je tožeča stranka Republika Slovenija, ki je bila prikrajšana za neplačani davek, torej je v ozadju zgolj fiskalni interes. Zato je potrebno presoditi, če naj ima ravnanje toženih strank posledice le na upravnopravnem področju ali pa gre za tako hud poseg v javni interes, da morajo biti posledice tudi na civilnopravnem področju v obliki absolutne neveljavnosti pravnega posla. Po mnenju pritožbenega sodišča slednja rešitev ne bi bila na mestu, saj zgolj zaradi varovanja navedenega fiskalnega interesa države ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zaradi nedopustne kauze. Vprašanje davčne obveznosti, ki naj bi se ji tožena stranka izognila s sklenitvijo sporne darilne pogodbe glede na tedaj veljavne davčne predpise, je mogoče odpraviti na upravnopravnem področju. S samo ugotovitvijo ničnosti te pogodbe v bistvu tožeča stranka takšnemu interesu sploh ne bi mogla zadostiti. Ugotovljena ničnost pogodbe bi imela kvečjemu posledice med toženima strankama oz. nadaljnjim kupcem navedene nepremičnine, ki pa v tem pravdnem postopku niti ni pritegnjen kot pravdna stranka.

Drugačno materialnopravno stališče pri presoji obravnavanega razmerja (za takšno se tudi smiselno zavzema pritožba) narekuje v smislu člena 373 ZPP spremembo napadene sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu. Ker ni pogojev za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe, je bilo potrebno zavrniti tudi ta del tožbenega zahtevka in v tej smeri spremeniti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker se po spremembi izpodbijane odločitve pokaže, da je bila tožeča stranka v zadevi v celoti neuspešna, tudi ni upravičena zahtevati povračila pravdnih stroškov nasproti toženima strankama in je bilo potrebno zavrniti tudi njen stroškovni zahtevek. Toženi stranki pravdnih stroškov niti na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku nista priglasili.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je tako odpadla.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.