VSL sodba Cpg 436/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki, prepoveduje uporaba firme. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 27.600,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da tožeča stranka posluje pod to firmo že več kot 50 let ter je pod to firmo ustanovila filiale po vsem svetu. Tožeča stranka zastopa največje svetovne prevoznike, špediterje in agencije vsega sveta. Gre za povsem specifično dejavnost, ki ni omejena zgolj na področje neke države, zaradi česar ima gotovo pravico do varovanja svoje firme v tujini. Zaradi nastale situacije so namreč največji pomorski prevozniki, agencije in špediterji upravičeno zmedeni, saj so do nedavno lahko poslovali z kjerkoli v svetu, vključno s Slovenijo, danes pa ni več isto podjetje kot je tožeča stranka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti zavrača pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), ki ureja varstvo firme, med drugim določa, da sodišče zavrne predlog za vpis firme v sodni register, ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm v Republiki Sloveniji (1. odstavek 23. člena). Družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, ima pravico, da s tožbo zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino (2. odstavek 23. člena). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je podjetje s sedežem izven teritorija Republike Slovenije, zaradi česar ji v Republiki Sloveniji na opisani pravni podlagi ni mogoče dati sodnega varstva firme.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek iz drugega pravnega temelja nelojalne konkurence.

Zakon o varstvu konkurence (ZVK) prepoveduje nelojalno konkurenco ter v 3. odstavku 13. člena primeroma našteva dejanja nelojalne konkurence, med katera uvršča tudi neupravičeno uporabo imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu ter dejanje izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZVK (generalna klavzula). Tožeča stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, da je tožena stranka z uporabo enake firme storila dejanje nelojalne konkurence ter s tem škodo tožeči stranki, pri čemer pa tega ni z ničemer dokazala. Navajanje tožeče stranke v pritožbi, da gre za podjetje svetovnih razsežnosti, je navajanje novega dejstva, ta pa se v postopkih v gospodarskih sporih lahko v pritožbi navedejo le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave (496.a člen ZPP), česar pa pritožnik ni izkazal.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP, pri čemer je sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker pritožbeno sodišče meni, da navedeni stroški niso bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).