VSL sodba Cpg 1294/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 4.206,70 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. členu ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Trdi, da zamuda pri plačilu računov nima za posledico obveznosti plačati zamudne obresti, ker taka posledica po določbi 1. odst. 277. člena ZOR nastane le z zamudo izpolnitve denarne obveznosti. Njena obveznost še ni zapadla in so jo plačali celo predčasno.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da č pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 1. odst. 467. člena ZPP je pritožbeno sodišče v tem gospodarskem sporu majhne vrednosti (glej 1. odst. 502. člena ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene od navedenih procesnih kršitev. Materialno pravo je prvostopno sodišče pravilno uporabilo. Pritožba ima sicer prav, ko pravi, da je v 1. odst. 324. člena ZOR predpisano, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

Vendar pa spregleda, da je v 2. odst. iste zakonske določbe predpisano, da v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala od tožene izpolnitev njene obveznosti z računi. Zato je tožena stranka prišla v zamudo, ko denarne obveznosti, razvidne iz računov, ni plačala v rokih, ki so bili navedeni v teh računih. Posledica take zamude pa je, da mora tožena stranka po 1. odst. 277. člena ZOR plačati zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.