VSL sodba in sklep I Cp 451/94

Pritožbi se delno ugodi, stroškovni izrek se razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata ugotovitev, da je oporoka pok. L. I., ki jo je ta naredila dne 23.4.1992, neveljavna. Sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 29.400,00 SIT. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje razlaga, da v tožbi ni postavljena trditev, naj bi oporočiteljičina volja temeljila na prepričanju glede nekega dejstva ali okoliščine, ki v resnici nista takšna, kot naj bi oporočiteljica mislila, da sta. Zaradi tega ni dokazana zmota in niti ni zatrjevana, pa je sodišče zaključilo, da zaradi zmote oporoka ne more biti neveljavna. Tožnica nadalje trdi, da je oporoka neveljavna zaradi tega, ker je kot oporočna priča nastopal odvetnik, ki je zastopal oporočno dedinjo v nekih drugih pravdnih zadevah. Sodišče prve stopnje meni, da odvetnik kot priča ni izključen v smislu 67. člena Zakona o dedovanju. Tudi iz tega razloga oporoka ne more biti neveljavna. O pravdnih stroških sodišče samo navaja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti na 29.400,00 SIT odmerjene pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. V pritožbi navaja, da je bil odgovor na tožbo vročen zastopniku tožeče stranke šele na glavni obravnavi in sodišče ni preložilo obravnave, da bi tožeča stranka na odgovor na tožbo lahko replicirala. Stranki tako ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja. Nadalje sodba sploh ne ocenjuje izvedenih dokazov, čeprav so ti dokazi pomembni za končno odločitev. Tožeča stranka pozna pravo voljo zapustnice, ki je hotela, da njeno premoženje deduje oseba, ki bo pri premoženju ohranila ime L. Zato se pojavlja dvom v zapis v oporoki o določitvi dediča in pritožba smatra, da je takšno oporoko oporočiteljica sklenila v zmoti. Ni verjetno, da bi oporočiteljica spregledala svoja potomca, t.j. vnuka, otroka pokojnega sina F. Nadalje smatra, da odvetnik, ki je zastopal oporočno dedinjo, ne more biti priča pri zapisu pismene oporoke. Relativno nesposobnost biti priča predpisuje zakon glede na razmerje določenih oseb do konkretnega oporočitelja in priče ne morejo biti v krvni ali osebni povezanosti z oporočiteljem zato, da ne bi imele interesa na usodi zapuščine oporočitelja. Glede na smisel Zakona o dedovanju je nujen zaključek, da priča pri pismeni oporoki ne more biti pooblaščenec oporočiteljevega potomca, ki seveda ima interes na usodi zapuščine, še posebej, če je tak potomec določen za edinega oporočnega dediča. Tudi iz tega razloga je oporoka neveljavna. Posebej se tožeča stranka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da se odločitev o stroških ne da preizkusiti. Zlasti je napačna odločitev o sodni taksi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba sicer izrecno ne trdi, da zatrjuje pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, v nadaljevanju pritožbe pa se sklicuje tudi na ta razlog in sicer z utemeljitvijo, da tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe zaključuje, da bistvenih kršitev določb postopka ni zaslediti, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, z izjemo odločitve o pravdnih stroških, ta sklep pa je bilo potrebno razveljaviti.

Res je, da je bil odgovor na tožbo vročen zastopniku tožeče stranke šele na glavni obravnavi, vendar ni nobene ovire, da sodišče prve stopnje glavne obravnave ne bi moglo speljati do konca. Zastopnik tožeče stranke je imel vso možnost na glavni obravnavi odgovoriti na trditve odgovora na tožbo, ki pa niso takšne narave, da bi zahtevale kako posebno pripravo ali celo utemeljevale preložitev glavne obravnave. Če je sodišče glavno obravnavo opravilo kljub predlogu zastopnika tožeče stranke, naj se ta obravnava preloži, v tem ni zazreti nobene kršitve določb postopka.

V razlogih sodbe sodišče prve stopnje sicer res ne povzema izvedenih dokazov in jih ne ocenjuje, vendar to glede na končno odločitev niti ni potrebno.

Ugotoviti je, da zahteva tožeča stranka neveljavnost oporoke iz dveh razlogov. Prvi razlog naj bi bil, ker je oporočiteljica sklenila oporoko v zmoti. Pritrditi je sodbi, da tožeča stranka ne navaja, v čem naj bi bila ta zmota. Edini razlog, ki ga tožeča stranka navaja v podkrepitev svojih trditev, je ta, da je bila volja oporočiteljice, naj bi premoženje prešlo na osebo, ki bi nosila družinsko ime.

Oporoka je enostranska izjava volje, s katero oporočitelj razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti popolnoma prostovoljno in lahko določi za dediča kogar pač hoče. To razpolaganje je omejeno le z institutom nujnih dedičev. Zapis oporoke je povsem nedvoumen in je jasno, da se je oporočiteljica odločila, da bo svoje premoženje zapustila hčerki, to vendar ni neka tuja oseba, ampak direktno njena potomka. Zakaj je to premoženje zapustila hčerki, pa niti ni pomembno, vendar o teh okoliščinah povedo zaslišane stranke. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z mnenjem prvega sodišča, da tožeča stranka niti v tožbi niti kasneje ne zatrjuje nobene takšne relevantne okoliščine, da bi se sploh lahko govorilo o zmoti oporočiteljice, ko je sestavljala oporoko. Pojem zmote je precizno odrejen v 61. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in ni pomembno, ali prva sodba točno sledi tem določilom, bistveno je, da se zmote, namreč takšne, ki bi imela za posledico neveljavnost oporoke, ne zatrjuje. Zgolj neka domneva, da je pokojnica želela, naj premoženje podeduje oseba, ki bo nosila družinsko ime, ne dokazuje nobene zmote.

Ne zatrjuje se, da bi bila pokojnica poslovno nesposobna, duševno zmedena ali celo pod prisilo, ko je oporoko sestavljala, niti se ne zatrjuje, da je kdorkoli zapeljal oporočiteljico, da je sklenila takšno oporoko, ki dejansko predstavlja njeno pravo voljo. Za dokazovanje zmote je pač potrebno navajati pravno relevantna dejstva in nato ta dejstva dokazati. Iz vsega povedanega sledi, da tožeča stranka ne zatrjuje in ne dokazuje nobenih pravno relevantnih dejstev, ki bi kakorkoli kazala na zmoto oporočiteljice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razlog zmote za neveljavnost oporoke ni podan.

Sodišče druge stopnje se tudi strinja z nadaljnjim razlogovanjem sodbe, da je oporoka veljavna kljub temu, da je kot priča pri sestavi oporoke nastopal odvetnik. Nobene ovire ni, da lahko ena od obeh prič nastopi kot sestavljalec oporoke, če so seveda izpolnjeni ostali pogoji iz Zakona o dedovanju. Določilo 67. člena Zakona o dedovanju točno in taksativno določa krog oseb, ki ne morejo biti priče pri pisni oporoki. V tem krogu oseb ni zaslediti odvetnika, ki je oporoko sestavil. S takšno razlago, kot ga ponuja pritožba, pa bi se neutemeljeno širil krog oseb, ki jih Zakon o dedovanju taksativno našteva kot osebe, ki ne morejo biti priče pri oporoki. Končno pa je treba pripomniti, da odvetnik, ki je oporoko sestavil, ni bil v prejšnjih postopkih le pooblaščenec oporočne dedinje, ampak tudi pooblaščenec očeta tožnikov, bil je nekak družinski odvetnik, pa je razumljivo, da je oporočiteljica želela, da ta odvetnik sestavi oporoko. Ker je zapustničina oporoka tudi po formalni strani pravilna, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ta del sodbe je sodišče druge stopnje potrdilo.

Pomisleke pa ima pritožbeno sodišče v izrek o pravdnih stroških.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je stroške odmerilo na 29.400,00 SIT, te stroške je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka. Iz stroškovnika toženke, ki ga je prijavila na glavni obravnavi, sledi, da je priglasila stroške za sestavo odgovora na tožbo 240 točk, za zastopanje na naroku 160 točk in sodne takse. Upoštevati je treba vrednost spornega predmeta, ki je bila navedena v tožbi, t.j. 200.000,00 SIT. Od tega zneska je treba računati sodno takso in odvetniško nagrado. Za sestavo odgovora na tožbo res pripada odvetniku po tar. št. 14 Odvetniške tarife 240 točk, vprašljiva pa je odvetniška nagrada za sodelovanje na naroku.

Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje uporabilo tarifno št. 16 Odvetniške tarife za nagrado na glavni obravnavi. Še več nejasnosti je pri odmeri sodne takse. Kakorkoli se računa, sodišče druge stopnje ne pride do seštevka, kakršnega prisodi sodišče prve stopnje. Od vrednosti 200.000,00 SIT, kolikor je ocenjena vrednost spornega predmeta, sodna taksa nikakor ne more znašati po tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah 12.000,00 SIT, oz. taksa za odgovor na tožbo polovico tega zneska, t.j. 6.000,00 SIT. Vsekakor je prišlo do napake pri izračunu sodne takse in bo moralo prvo sodišče o znesku pravdnih stroškov ponovno odločiti, saj jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti, ker ni jasno, katere postavke in kako je prvo sodišče prišlo do izračuna takšnih pravdnih stroškov. Znesek, ki ga prvo sodišče kot odmero pravdnih stroškov navaja, ne odgovarja niti Odvetniški tarifi niti Zakonu o sodnih taksah. Zaradi tega, ker se ta del sodbe ne da preizkusiti, je sodišče druge stopnje stroškovni izrek razveljavilo in v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Sodišče prve stopnje bo moralo pravilno uporabiti tako določila Zakona o sodnih taksah kot tudi določila Odvetniške tarife, nato pa pravilno odmeriti pravdne stroške, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.

Tožeča stranka sicer s pritožbo v glavni stvari ni uspela, vendar zaradi delne razveljavitve sodbe sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločalo, temveč prepušča odločitev o tem prvemu sodišču v smislu 166. člena ZPP.