VSL sodba in sklep I Cp 1881/93

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v rentni in stroškovni odločitvi (prvi in peti odst. 2. izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se zavrne in se v nerazveljavljenem, toda izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v izreku pod 1.).
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V tej odškodninski pravdi v zvezi s telesno poškodbo, ki jo je dobil tožnik med služenjem vojske 10.7.1989, ko je ob vračanju z dežurstva padel s steklenico v roki na spolzki leseno tlakovani poti, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj mu povrne 1,000.000,00 SIT odškodnine z obrestmi od izdaje sodbe dalje in naj mu od 1.6.1991 plačuje rento po 100 DEM v tolarski vrednosti, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek, postavljen v višini 5,760.000,00 SIT, zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je tožena stranka pravna naslednica prejšnje tožene stranke - SFRJ in da se temu ne more upirati. Odškodninska odgovornost je podana zato, ker prejšnja tožena stranka ni poskrbela za oskrbo vojakov na prijavnici z vodo in za varno pot. Rento se je odločilo izraziti v DEM, ker se denarna renta ne valorizira in se po določenem času popolnoma izniči, izračun razlike med dohodki tožnika in primerjalnih delavcev pa izkazuje celo večjo razliko kot znaša zahtevana renta.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da je sodišče pozvalo sedaj toženo stranko, naj privoli v naknadno sosporništvo po 196. čl. ZPP, ko pa ta tega ni hotela, ni o tem odločilo s sklepom. Tudi ni prekinilo postopka po 3. tč. prvega odst.

212čl. ZPP, nadaljevalo pa bi ga lahko potem, ko bi ga prevzel pravni naslednik. Sodba zaide v nasprotje, ko govori enkrat, da se tožena stranka ne more upirati pravnemu nasledstvu, drugič pa, da vprašanje pravnega nasledstva še ni v celoti rešeno. Sodišče bi moralo pozvati v pravdo vse pravne naslednike bivše SFRJ. Republika Slovenija ni pravna naslednica SFRJ glede civilnopravnih odškodninskih obveznosti, nastalih pred njeno osamosvojitvijo.

Dolžnosti iz tretjega odst. 1. tč. Temeljne ustavne listine ni mogoče enačiti s civilnopravno odškodninsko obveznostjo. Z osamosvojitvijo tožena stranka ni prevzela (ne)materialnih pravic in ta razmerja bo mogoče urediti le z razdelitveno bilanco. Verjetno bo ustanovljen skupen fond vseh držav z ozemlja bivše SFRJ za izplačevanje odškodnin. Ni tudi sicer podana odškodninska odgovornost družbenopolitične skupnosti, saj gibanje po poti oziroma vračanje z opravljenega dežurstva ne pomeni povečane nevarnosti, tožnik pa je kriv sam, ker je "koristil" bližnjico, namesto poti. Do takšne poškodbe tudi ne bi prišlo, če ne bi nosil v roki steklenice.

Zdravniška oskrba, ki jo je bil tožnik deležen v vojaški bolnišnici, ni bila popolna. Sodišče ni raziskalo, ali je tožnik izvajal fizioterapijo po navodilih zdravnikov, kjer je ob tem prišlo do novih poškodb. Prisojena renta, izražena v tuji valuti, je previsoka in ni pravilna, saj nastaja eventualna škoda tožniku v tolarjih.

Pritožba je delno utemeljena.

Nerelevantna je graja ravnanja prvega sodišča, ker da je pozvalo toženo stranko, naj privoli v naknadno sosporništvo, saj je tožeča stranka ta svoj predlog za takšno sosporništvo umaknila, o tem pa je sodišče toženo stranko tudi obvestilo (1.6.1992). Tožena stranka je takrat reagirala tako, da je zahtevala dostavitev tožbe in listin.

Neutemeljen je nadalje očitek, češ da sodišče ni s sklepom odločilo o prekinitvi postopka in o vstopu tožene stranke v pravdo. To je storilo na naroku dne 5.10.1992, ko je odločilo, da se "postopek v tej pravdni zadevi ne prekinja, pač pa se nadaljuje s toženo stranko Republiko Slovenijo". Ta odločitev je bila pravilna, saj je prvotna tožena stranka prenehala obstajati, tožeča stranka je predlagala, naj sedanja tožena stranka kot pravni naslednik prevzame postopek (prvi odst. 215. čl. ZPP), zaradi česar ni bilo razloga, da bi takrat sodišče ugotavljalo prekinitev postopka. Zoper sklep sodišča, da se postopek nadaljuje, ni posebne pritožbe (drugi odst. 218. čl. ZPP), takšnega sklepa pa tudi ni potrebno vročati stranki, ki se ni udeležila naroka, na katerem je bil sklep sprejet (drugi odst. 343. čl. ZPP). Pravilno je tudi stališče prvega sodišča, da se tožena stranka ne more upirati pravnemu nasledstvu, saj je to vprašanje materialnega prava, s tem pa tudi ne prevzemu postopka, ki je tekel poprej z njenim pravnim prednikom. Ob tem prvo sodišče s svojo obrazložitvijo ne prihaja v kakšno nasprotje, saj je govorilo v prvem primeru o pravnem nasledstvu v razmerju fizična oseba - država, v drugem primeru pa država v razmerju do bivše SFRJ oz. njenih pravnih naslednic. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pozvati v pravdo vse pravne naslednice bivše SFRJ, saj gre v tem primeru za škodo, ki je nastala tožeči stranki kot državljanu naše republike s stalnim prebivališčem v njej (nasprotne trditve o teh dejstvih niso bile postavljene), ki se je poškodoval v času služenja vojske, ki je bila hkrati zvezna in slovenska vojska, tožena stranka pa je z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, ki so ga upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (prvi odst. 9. čl.), premoženje pa predstavlja v civiliziranem svetu in pravnih državah aktiva in pasiva. Sodišče tako ni bilo dolžno pozvati v pravdo vseh pravnih naslednikov bivše SFRJ. Po povedanem torej očitanih bistvenih kršitev postopka ni, pritožbeno sodišče pa tudi samo ni odkrilo kakšne takšne kršitve absolutne narave.

Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo, izvzemši dejansko stanje v zvezi z rentnim zahtevkom, kot bo razloženo pozneje. Ali je bila zdravniška oskrba, ki jo je bil tožnik deležen v vojaški bolnišnici, popolna ali ne, za rešitev tega spora ni pomembno, saj če je bila storjena napaka pri zdravljenju, se je to zgodilo v bolnišnici, ki je bila ustanova nekdanje JLA. Tudi za škodo, ki bi bila lahko posledica nestrokovnega zdravljenja v vojaški ustanovi, je odgovarjala država (drugi odst.

218čl. Zakona o oboroženih silah - Ur. l. SFRJ št. 7/85 in 40/89).

V zvezi z dvomi, ki jih postavlja tožena stranka v pritožbi, ali je tožnik izvajal fizioterapijo po navodilih zdravnikov, naj bo povedano, da takšnih pomislekov, ki ne vsebujejo določenih trditev in ki niso podprti z dokazi, sodišče ne sme upoštevati (prvi odst. 352. čl., 219. in drugi odst. 7. čl. ZPP). Sicer se pa tudi sodišču prve stopnje ni mogel poroditi kakšen utemeljen sum o tem, da tožnik morda ni opravljal fizioterapije po zdravniških navodilih, saj celo izvedenec v svojem izvedenskem mnenju govori le o kontrolirani intenzivni fizioterapiji, ne pa morda nenadzorovani.

Končno je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar ne velja le za rentni zahtevek. V tem sporu, v katerem gre za fizično osebo, ki stalno prebiva v naši republiki in našo državo, na katere ozemlju je tudi nastala škoda, je potrebno uporabiti veljavno domače pravo in presojati to odškodninsko razmerje po veljavnih predpisih, pri tem tudi nekdanjih zveznih, kot to omogoča ustavni zakon. Ob tem se tožena stranka ne more sklicevati, da je prevzela le tiste obveznosti bivše države, ki jih je zakonodajalec že uredil s predpisi. Gre za odškodninsko, torej pa civilno-pravno razmerje med tožnikom kot oškodovancem in toženko kot državo, ki je odškodninsko odgovorna. To odškodninsko razmerje je nastalo v času, ko je bila država, ki je na ozemlju sedanje republike Slovenije, izvrševala obrambno funkcijo države, država z imenom SFR Jugoslavija. Od osamosvojitve Slovenije naprej na tem ozemlju, na katerem je bila tožniku povzročena škoda in na katerem je nastalo obravnavano odškodninsko razmerje, ni več države z imenom SFRJ, ampak je to država z imenom Republika Slovenija, torej tožena stranka, ki sedaj na tem ozemlju seveda izvršuje tudi obrambno funkcijo države.

Republika Slovenija je po ustavi oblikovana tudi kot pravna država (2. čl.). Pomen pravne države med drugim pomeni, da formalnopravni viri obravnavajo pravne subjekte predvidljivo, saj vnaprej določajo, kako naj se subjekti vedejo, če se bodo znašli v določenih dejanskih okoliščinah. To velja tudi za državo kot udeleženko civilnopravnega razmerja, denimo, odškodninskega. V tem razmerju država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, ampak nastopa kot udeleženka civilnopravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja upoštevati načela pravne države. Tožena stranka se ne more v razmerju nasproti tožeči stranki sklicevati na že citirane državotvorne akte, češ da je z njimi prevzela le tista področja, ki so nujno potrebna za funkcioniranje države, in še ta le v upravljalskem obsegu, ostala področja pa le v tistih mejah, ki jih tožena stranka sama določi, kar naj bi veljalo tudi za vprašanje odškodninskih zahtevkov oškodovancev, ki so služili vojsko v nekdanji JLA. Tudi ni mogoče odlagati rešitve na (morebitno) bodočo delitveno bilanco med novo nastalimi državami na ozemlju nekdanje SFRJ. Če bo in ko bo prišlo do takšne delitve, bo ta opravljena med novimi državami oziroma med temi in drugimi subjekti mednarodnega javnega prava in ne med fizičnimi osebami in subjekti mednarodnega javnega prava.

V zvezi s samo nezgodo in njenimi posledicami je sodišče prve stopnje ugotovilo tako objektivno odgovornost tožene stranke, ker je štelo, da je hoja vojaka po vlažnih in zato spolzkih lesenih panjih, s katerimi je bila tlakovana pot in s steklenico v roki, nevarna dejavnost, po drugi strani pa tudi krivdno odgovornost, ker je takšne nevarne razmere povzročila tožena stranka oziroma njena pravna prednica, kar vse izključuje tožnikovo morebitno soodgovornost. Pri tem je ugotovilo, da ni le uredila takšno pot, marveč je tudi dopuščala hojo po njej kot bližnjici, še več, celo častniki sami so jo uporabljali, po drugi strani pa ni poskrbela za varnejši prenos vode. Pritožbeno sodišče se strinja tako z zadevnimi dejanskimi kot tudi pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Pritožba ne napada višine prisojenih zneskov za posamezne oblike negmotne škode in tudi pritožbeno sodišče nima v zvezi s tem kakšnih pomislekov.

Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje o rentnem zahtevku.

Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in tako tudi dejanskega stanja ni dovolj popolno ugotovilo. Ni zakonitih razlogov za prisojo rente, izražene v tuji valuti. Pri nas je sicer dovoljena devizna klavzula (prvi odst. 5. čl. Zakona o deviznem poslovanju - Ur. l. RS št. 1/91-I), vendar le v pogodbah med domačimi osebami.

Sodišče tudi lahko izreče sodbo, v kateri je prisojen tolarski znesek, izražen v tuji valuti, vendar le v primerih, ko spor izhaja iz pogodbenega razmerja, v katerem je bila uporabljena devizna klavzula ali pa je šlo za obveznost v tuji valuti. V obravnavanem primeru pa ni nobene podlage za izražanje rente v tuji valuti, saj sta, kot pravilno opozarja pritožba, tako tožnik kot tudi primerjalni delavec sprejemala plačo v domači valuti in v tej valuti tudi nastaja tožniku morebitna škoda. Dasiravno imajo težo pomisleki prvega sodišča, da se rente ne valorizirajo in da je mogoče doseči njihovo zvišanje ali znižanje le za vnaprej, vendar to ni razlog, da bi bilo mogoče v skladu z našo zakonodajo prisojati rento v obliki, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev o rentnem zahtevku in v zvezi s tem tudi odločitev o pravdnih stroških (četrti odst. 16. čl. ZPP), v ostalem pa jo je zavrnilo in potrdilo odločitev o odškodnini za negmotno škodo.

Ob novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v tolarskih zneskih razliko med tožnikovimi prejemki in prejemki, ki bi jih dobival, če se ne bi poškodoval, in mu jo potem prisoditi za nazaj in v prihodnje samo v tolarskih zneskih.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odst.

166čl. ZPP.