VSL sodba III Cp 976/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 9.369,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov, v celoti zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 3.604,32 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke prof. dr. I. P. ter izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke s področja anatomije prof. dr. D.R.. Tožnik je imel na obe mnenji pripombe. Sodišče je ugodilo predlogu tožnika po dopolnitvi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke z zaslišanjem dr. P.. Tožnik je po pojasnilih in dodatnih ugotovitvah, ki so v določeni meri odstopala od pisnega mnenja, umaknil predlog po angažiranju novega izvedenca te stroke, vztrajal pa je pri postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, in sicer s področja kirurgije, saj nobena od strank ni predlagala specialista anatomije. Sodišče je zavrnilo ta dokazni predlog tožnika, pri čemer pa tega ni obrazložilo v skladu z določili ZPP, temveč je le navedlo, da gre za neprimeren dokaz. Poleg navedenega tožnik ne sprejema mnenja izvedenca medicinske stroke, saj temelji na mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, o katerem pa se tožnik ni imel možnosti predhodno izjasniti, zaradi česar so mu bile kršene procesne pravice. Izvedenec cestnoprometne stroke je na zaslišanju ugotovil, da tožnikovo vozilo ni bilo ustavljeno na koncu sledi po 14,4 metrih, kot izhaja iz pisnega mnenja, temveč po 16 metrih, zaradi česar tožnik dvomi v pravilnost izvedenčevih ugotovitev glede samega delovanja sil na tožnikovo telo. Sodišče tudi ni ocenilo medicinske dokumentacije, ki jo je tožnik priložil pritožbi. Dalje tožnik navaja, da se sodišče ni opredeljevalo o posameznih odškodninskih naslovih, pri čemer poudarja, da sodna praksa priznava odškodnino za strah tudi v primeru, ko ni vidnih telesnih poškodb. Nesporno je, da je bil tožnik udeležen v prometni nesreči z bistveno večjim tovornim vozilom in se je pri tem prestrašil, kar bi sodišče moralo upoštevati. Poleg navedenega pa je sodišče v celoti spregledalo zapisnik z dne 17.4.2008, iz katerega izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke izrecno navajal, da je za obravnavano nesrečo tožnik soodgovoren v 70%, tega pa tožena stranka nikoli ni preklicala, kar pomeni, da je priznala temelj do 30%. Vse navedeno predstavlja zadosten razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam tožnika, da je sodišče pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek. V konkretnem primeru je sodišče strankama omogočilo, da se seznanijo z izvidom in mnenjem obeh izvedencev ter se glede njiju opredelijo. Tožnik je namreč podal pripombe na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ter zahteval dopolnitev tega mnenja z zaslišanjem izvedenca, kar je sodišče storilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik na dopolnitev mnenja ni imel pripomb, kar izhaja iz zapisnika z dne 17.4.2008 (list. št. 94), poleg tega pa tožnik tudi ni predlagal zaslišanja izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko upošteval dopolnitve mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ampak je vseskozi zahteval postavitev novega izvedenca medicinske stroke s področja kirurgije. Držijo sicer pritožbene navedbe, da tožnik ni imel možnosti podati pripomb na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke še preden bi bilo narejeno mnenje medicinske stroke, vendar pa to ne pomeni takšno kršitev procesnih pravil, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izvedensko mnenje ne more biti neuporabno le iz razloga, da se je izvedenec medicinske stroke oprl na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, s katerimi se tožnik v pritožbi ne strinja, posledično pa se ne strinja tudi z mnenjem medicinske stroke. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca, če so bile nepravilnosti v mnenju odpravljene v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP). Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno skladno z drugim odstavkom 254. člena ZPP ponoviti, ko je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v medsebojnem nasprotju, pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti z zaslišanjem postavljenega izvedenca. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj bi tožnik lahko predlagal tudi dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, s katerim bi se odpravile morebitne pomanjkljivosti, pa tega ni storil. Glede pritožbenih navedb v zvezi z ustavitvijo tožnikovega vozila, in sicer da je izvedenec cestnoprometne stroke v pisnem mnenju ugotovil, da je bilo vozilo ustavljeno po 14,4 metrih po trku, na zaslišanju pa je izpovedal, da je bila ta dolžina 16 metrov, pritožbeno sodišče poudarja, da je izvedenec hkrati pojasnil, da je glede na poškodbe na vozilu sklepati, da je voznik pripeljal s približno enako hitrostjo, kar bistveno ne vpliva na izračun, ki ga je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil v pisnem mnenju, zaradi česar so te navedbe neupoštevne. Tudi ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke s področja kirurgije. Sodišče je obrazložilo, da gre za neprimeren dokaz. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da poškodba vratne hrbtenice in težave, ki jih zatrjuje tožnik, niso mogle nastati v predmetni prometni nesreči. Glede na to, da ni podana vzročna zveza med bolečinami vratne hrbtenice ter predmetnim škodnim dogodkom, tudi ne bi bilo smotrno in ekonomično postavljati izvedenca kirurga, ki bi se ukvarjal z vprašanjem obsega nepremoženjske škode. Prav tako ne držijo navedbe v pritožbi, da sodišče ni ocenilo predložene medicinske dokumentacije, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da jo je sodišče prebralo ter tudi podalo ugotovitve, ki izhajajo iz te dokumentacije, poleg tega pa jo je pregledal tudi izvedenec medicinske stroke.

Glede pritožbenega očitka, da se sodišče ni opredeljevalo do vsake oblike škode, predvsem do strahu, pritožbeno sodišče poudarja, da navaden, običajen strah, le zaskrbljenost ali negotovost za prihodnost, ki preneha kmalu po tem, ko se pojavi, ni pravno priznana škoda. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil ta intenziven in je trajal dalj časa oziroma če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno duševno ravnovesje oškodovanca. Sodišče intenzivnosti in trajanja strahu res ni ugotavljalo, saj se tudi izvedenec medicinske stroke do tega ni opredelil, vendar pa iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se v konkretnem primeru posledice prometne nesreče niso trajneje odrazile v duševnem zdravju tožnika. Res je sicer, da udeležba v prometni nesreči z bistveno večjim tovornim vozilom povzroči prestrašenost v času škodnega dogodka, torej primarni strah, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča ni bil dovolj velike intenzitete. Poleg tega pa tudi ugotovitev, da poškodba vratne hrbtenice ni posledica predmetnega škodnega dogodka, ne omogoča zaključka, da je podan sekundarni strah. Opustitev natančne obrazložitve glede posameznih odškodninskih zahtevkov v konkretnem primeru ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma ni mogoče podati kvalitetne pritožbe, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da zatrjevana poškodba ni posledica prometne nesreče.

Pritožbene navedbe glede temelja niso upoštevne, saj je bilo v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da ne obstaja vzročna zveza med poškodbo vratne hrbtenice ter predmetno prometno nesrečo, zaradi česar ni potrebe, da bi se sodišče ukvarjalo še z ugotavljanjem krivde zavarovanca tožene stranke in prispevkom tožnika k prometni nesreči.

Pritožbeno sodišče je skladno s 350. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in ugotovilo, da ti niso podani, ob reševanju pritožbe pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je na podlagi 1. odst. 351. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.