VSL sodba II Cp 4707/2008

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke št. 650 z dne 6. 5. 2002 in se odločba tožene stranke št. 856 z dne 14. 6. 2002 spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnika in se mu prizna pravica do Skladove invalidske zavarovalnine od 1. 4. 2002 dalje in se izplačuje v znesku 141,64 EUR mesečno in se usklajuje z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji po sklepu Vlade Republike Slovenije, od prvega dne naslednjega meseca po objavi sklepa v Uradnem listu Republike Slovenije (točka 1.), ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku mesečno 141,64 EUR od 1. 5. 2002 do 1. 7. 2008 s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 2.), višji tožbeni zahtevek na plačilo je zavrnilo (točka 3.) ter toženi stranki naložilo, da plača tožniku pravdne stroške v višini 2.411,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 4.).

2Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ugotovitve sodišča prve stopnje o pridobljenih oziroma pričakovanih pravicah so napačne. Člani tožene stranke po svojih delegatih izključno sami odločajo o spremembi pravil. Edino vodilo pri tem je izbira primernih in sorazmernih sprememb, skladnih s predvidenimi cilji in načelom pravičnosti. Na podlagi načela sorazmernosti pravic vseh članov so sprejete spremembe pravil. Če tožniku na podlagi pravil ne pripada pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu ne pripada nobena druga pravica. Ob izpolnjevanju pogojev mu pripada starostna pokojnina ali pravica do izstopa z vračilom plačanih prispevkov ali morda katera druga od pravic. Pričakovane pravice se določajo glede na število aktivnih članov in na število tistih, ki bodo v naslednjih petih letih uveljavljali pravice iz skladovega članstva.

3Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem je predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka tožnika ni obvestila o možnosti vplivanja na spremembe pravil. Ob vstopu v članstvo je bilo tožniku pojasnjeno, v katerih primerih mu pripada kakšna pravica. Nepošteno bi bilo do tožnika, da mu zahtevana pravica ne bi pripadla, saj so se pravila spremenila tako, da bi tožniku pravica do pokojnine pripadla, če bi prišlo do upokojitve nekaj mesecev kasneje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka v pritožbi ni navedla, katere kršitve pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, po uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema izhaja, da:

- je tožnik dne 14. 5. 1990 podpisal pristopno izjavo, s katero je pristopil v Sklad .....;

- je tožnik redno plačeval mesečne zavarovalne prispevke od maja 1990 dalje;

- je za tožnika iztekla pet letna čakalna doba dne 14. 5. 1995, ki je bila (časovni) predpogoj za priznanje pravic iz naslova zavarovanja;

- je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 3. 4. 2002 spoznan za delavnega invalida I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni;

- so vsa pravila, od sklenitve zavarovalne pogodbe do 31. 12. 2000, tožniku priznavala pravico do invalidske pokojnine zaradi bolezni (ali poškodbe) izven dela;

- so pravila, ki so začela veljati s 1. 1. 2001, priznavala pravice do invalidske pokojnine članu zaradi poklicne bolezni, niso pa ničesar določala glede pridobitve invalidske pokojnine zaradi bolezni izven dela.

7Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo. Na podlagi določbe 897. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v zvezi z določbo 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika) se z zavarovalno pogodbo sklenitelj zavarovanja (zavarovanec - tožnik) zavezuje, da po načelih vzajemnosti in solidarnosti združuje določen znesek v zavarovalni skupnosti oziroma rizični skupnosti (zavarovalnica - tožena stranka), ta pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oziroma dogovorjeno vsoto ali storila kaj drugega. Glede zavarovalne pogodbe se uporabljajo tudi določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. L. SFRJ, št. 24/76). Pri ugotavljanju pravic in obveznosti pravdnih strank iz zavarovalne pogodbe, je potrebno upoštevati tudi pravila sklada (glej A 17 - A 23) kot pogodbeno materialno pravo. Pravila sklada veljajo kot sestavni del zavarovalne pogodbe, zato vežejo stranke. Iz 2. člena pravil izhaja, da je namen zavarovanja po teh pravilih, da si člani po načelu vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo poklicne pokojnine za primer starosti, invalidnosti in smrti. Člani združujejo sredstva v skupni sklad na način, da plačujejo prispevke in si tako pridobijo pravice (in obveznosti), ki jih uresničujejo v primerih določenih v pravilih. Članstvo v skladu je prostovoljno. Pravila toženi stranki dopuščajo, da samostojno odloča o spremembah pravil, vendar pri tem ne sme nedopustno poseči v že pridobljene pravice, ki pripadajo posameznim članom na podlagi prejšnjih pravil. Za spremembo pravil morajo obstajati utemeljeni razlogi, ki jih mora tožena stranka dokazati. Tožnik je na podlagi (tedaj) veljavnih pravil že od 14. 5. 1995 lahko računal na pravico do invalidske pokojnine v primeru bolezni, zato gre v danem primeru za pričakovano pravico do invalidske pokojnine. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 224/2000 opozorilo, da so pričakovane pravice zavarovane posredno, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom s tem, da zavarovalno skupnost zavezuje k izbiri primernih in sorazmernih sprememb. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje le pavšalno in brez konkretne vsebine, da so bile spremembe pravil primerne in sorazmerne. Pritožba ne pojasni razlogov, zaradi katerih so bile spremembe pravil primerne in sorazmerne; ali morda zaradi zagotovitve razpoložljivih sredstev kritnega sklada, števila članov, števila upravičencev do pravic iz zavarovanja ali morda iz kakšnih drugih razlogov. Tožena stranka ni dokazala konkretnih okoliščin, ki bi ob upoštevanju načela vzajemnosti in solidarnosti upravičevali takšne spremembe na škodo tožnika pri uveljavljanju s pogodbo priznanih pravic. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da pojasni odločilne razloge, zaradi katerih je bilo potrebno v navedenem obsegu spremeniti pravila, predvsem pa tožena stranka ni dokazala, da sta bili ob spremembi pravil upoštevani načeli vzajemnosti in solidarnosti pri zagotavljanju pravic vseh članov iz zavarovanja sklada. Tožena stranka navedenih dejstev ni dokazala, zato je pravilen zaključek prvega sodišča, da je tožena stranka nedopustno posegla v pričakovane pravice tožnika, ki so mu pripadale na podlagi pogodbe in prej veljavnih pravil.

8Na podlagi določbe 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

9Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o povrniti pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pritožba ni bila utemeljena, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.