VSL sklep Kp 1557/93

Pritožba T.P. se zavrže kot nedovoljena.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo obtožbe kaznivega dejanja krive izpovedbe po II. odst. 210.čl. KZ RS.

Zoper sodbo se je pritožila T.P. Pritožbo je vložila kot oškodovanka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sodbe. Sodišče prve stopnje je dne 11.5.1993 izdalo sklep, s katerim je pritožbo T.P.

zavrglo kot nedovoljeno. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da T.P. ni oškodovanka v tem kazenskem postopku, ker kaznivo dejanje krive izpovedbe spada v poglavje kaznivih dejanj zoper pravosodje, T.P. pa je bila v kazenskem postopku zaslišana le kot priča in ni lastnica in tudi ne zakonita uporabnica stanovanja, v zvezi s katerim se je obdolženki očitala kriva izpovedba. T.P. se je zoper sklep pritožila.

V pritožbi je zatrjevala, da je oškodovanka in ima pravico do pritožbe, ker naj bi ji nekatere določbe, izdane v pravdnem in upravnem postopku, omogočale zakonito bivanje v predmetnem stanovanju. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo. Ugotovilo je, da razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da T.P. ni oškodovanka v tem kazenskem postopku, niso prepričljivi. Opozorilo je, da je po čl. 147 ZKP oškodovanec v kazenskem postopku tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Zato za pridobitev statusa oškodovanca ni nujno, da so pri določeni osebi prizadejane le tiste pravice, ki hkrati pomenijo tudi varstveni objekt določenega kaznivega dejanja. Iz podatkov spisa je izhajalo, da je T.P. podala ovadbo, na podlagi katere je bil sprožen kazenski postopek. Iz teh je izhajalo tudi, da je pritožnica več let stanovala v stanovanju, v zvezi s katerim je tekel nepravndi postopek in da je nastopala kot stranka v upravnem in pravdnih postopkih, v katerih so bile izdane tudi odločbe v njeno korist. Sodišče druge stopnje je zato menilo, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna oz.

preuranjena in je naložilo sodišču prve stopnje, da ponovno oceni, ali je pritožnica oškodovanka in na podlagi vpogleda v upravne in pravdne spise ugotovi, ali bi z dejanjem obdolženke, če bi bilo to dokazano, lahko bile prizadejane premoženjske ali osebne pravice T.P. Sodišče prve stopnje po vrnitvi spisov ni več ocenjevalo, ali je pritožnica T.P. oškodovanka. Njeno pritožbo je vročilo obdolženki v odgovor, zatem pa jo s spisom predložilo višjemu sodišču. Pri tem pa se ni opredelilo, ali je pritožba dovoljena ali ne. Zato je sodišče druge stopnje samo v skladu s pooblastili iz IV. odst. 370. čl.

pribavilo spise upravnega postopka, v katerem je T. P. v zvezi s spornim stanovanjem nastopala kot stranka in z vpogledom v podatke teh odločalo, ali je pritožnica oškodovanka in upravičenka do pritožbe zoper sodbo. Iz podatkov obsežnega spisa Komiteja za urejanje prostora občine L., izhaja, da je T.P. res že od leta 1986 dalje stanovala v stanovanju, na katerem je stanovanjsko pravico imela C.G. V tem stanovanju sta stanovala skupaj z njo še G.T. in E.P. Dne 11.5.1987 je G.T. vložil prošnjo, da se mu po smrti C.G.

dodeli v uporabo predmetno stanovanje. 14.10.1987 je Samoupravna stanovanjska skupnost L. predlagala uvedbo postopka po čl. 76 Zakona o stanovanjskih razmerjih. 23.12.1987 je Komite za urejanje prostora občine L. izdal odločbo, s katero je T.P., G.T. in E.P. naložil, da se morajo v 30 dneh izseliti iz stanovanja. S to odločbo je Komite ugotovil, da so navedeni trije v stanovanju C.G. stanovali kot podstanovalci in da jim je pravica stanovanja s smrtjo imetnice stanovanjske pravice po zakonu prenehala. Navedena odločba je, kolikor se nanaša na T.P. postala pravnomočna in izvršljiva dne 5.10.1988, ko je Republiški komite za varstvo okolja izdal odločbo, s katero je pritožbo T.P. zavrnilo kot neutemeljeno. S cit. odločbami je bilo dokončno ugotovljeno, da T.P. nima nikakršne pravice do nadaljnje uporabe stanovanja, katerega imetnica stanovanjske pravice je bila C.G. Te odločbe pa so postale dokončne, še preden je bila obdolženka dne 21.11.1988 zaslišana kot priča v nepravdnem postopku.

Ob tej priliki naj bi storila kaznivo dejanje, katerega je bila z izpodbijano sodbo oproščena. Iz navedenih odločb tako izhaja, da z dejanjem obdolženke tudi, če bi bilo to dokazano, niso mogle biti prizadejane premoženjske ali osebne pravice T.P. in da zato ta nima statusa oškodovanca v tem kazenskem postopku. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.