VSL sodba I Cp 348/2009

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0009 I 2002/10446 z dne 5. 9. 2002 v celoti razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne.

Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 0009 I 2002/10446 z dne 5. 9. 2002 v 1. točki za znesek glavnice 1.657,81 EUR (397.276,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2001 dalje, vse dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže višine glavnice, ter v 3. točki izreka za znesek 148,64 EUR (35.620,00 SIT) izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2002 dalje do plačila. V preostalem je navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženi stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 452,82 EUR.

Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo prepovedi anatocizma. Vtoževani znesek zajema 856,90 EUR glavnice in 800,90 EUR obresti za čas od 13. 3. 1998 do 9. 4. 2001. Predlog za izvršbo je bil vložen 30. 8. 2002., zato bi šele od tega dne dalje tožnik lahko uveljavljal obresti in ne od 10. 4. 2001 dalje. S tem je kršeno določilo 375. člena OZ (prej 279. člen ZOR). Navaja tudi, da sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja. Četudi je štelo, da je s plačilom zneska 83,46 EUR (20.000,00 SIT) dne 12.3.1998 toženka pripoznala dolg, je nastopilo zastaranje. Od plačila zadnjega obroka dne 12. 3. 1998 do vložitve izvršilnega predloga dne 30. 8. 2002 je namreč poteklo več kot štiri leta, za zastaranje posameznega obroka in obresti pa je določen triletni zastaralni rok (372. člen ZOR). Stranka ne priglaša stroškov s pritožbo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala kapitalizirano glavnico, za katero je trdila, da jo tožena stranka dolguje na podlagi sklenjene kreditne pogodbe. Ker vrednost spornega predmeta, tj. neobrestovane glavnice, ne presega vrednosti iz 1. odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, 45/08, se sme sodba, s katero je bil končan postopek v predmetnem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). O pritožbi pa v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 458. člena ZPP odloča sodnik posameznik.

Treba je pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje v predmetni pravdi nepravilno odločilo o ugovoru zastaranja, posledično pa tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Primarno je treba ugotoviti, da predstavljajo mesečne obveznosti vračila posojila po kreditni pogodbi med strankama z dne 31. 3. 1994 anuitete, za katere velja v skladu z izrecno določbo 372. člena ZOR triletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da sama pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve oziroma smiselno tudi anuitete zastara v petih letih. Vendar pa je v nadaljevanju razlogovanja napačno uporabilo navedeno relevantno materialno pravo, saj primarno ni upoštevalo, da so vse vtoževane anuitete že zapadle v plačilo, kar pomeni, da za vsako mesečno anuiteto teče triletni zastaralni rok od dne njene zapadlosti v plačilo in se je torej tudi ob upoštevanju pretrganja zastaranja s plačilom dne 13. 3. 1998, do dne vložitve izvršilnega predloga v konkretni zadevi, tj. 30. 8. 2002, zastaralni rok že iztekel za vse vtoževane anuitete. Ker je torej vtoževana terjatev do dneva vložitve tožbe v predmetni zadevi že v celoti zastarala, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (358. člen ZPP).

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožena stranka, ki je v postopku uspela, ni priglasila.