VSL sodba II Cp 3152/2008

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 6.113,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 414.161,00 SIT od 26. 6. 2006 do 31. 12. 2006, od 1.728,26 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, od 1.050.904,00 SIT od 26. 6. 2006 do 31. 12. 2006 in od 4.385,34 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške."
2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 183,45 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh.

(1) Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo v plačilo 6.113,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 414.161,00 SIT od 26. 6. 2006 do 31. 12. 2006, od 1.728,26 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, od 1.050.904,00 SIT od 26. 6. 2006 do 31. 12. 2006 in od 4.385,34 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (I.) ter povrnitev 1.976,30 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II.), v presežku (za del obresti) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (III.). Tako je razsodilo, ko je ocenilo, da je tožnik brez podlage plačal regres svoji zavarovalnici, in sicer v obsegu povrnitve izplačane škode dvema oškodovancema iz prometne nesreče, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola, ker je uspel dokazati, da njegova alkoholiziranost ni bila vzrok za nesrečo, na ta način pa ni izgubil svojih pravic iz obveznega avtomobilskega zavarovanja odgovornosti pri toženki.

(2) Proti sodbi je pritožbo iz vseh razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, od tu ZPP) pravočasno vložila toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponovno poudarja, da je tožnik svoj dolg prostovoljno plačal, pri čemer ni mogel biti v opravičljivi zmoti zaradi postopka v zvezi s prekrškom, saj sodišče na odločbo o prekršku ni vezano, ni pa si pridržal pravice terjati dolg nazaj. Poleg tega nasprotuje tudi oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnikova alkoholiziranost ni bila vzrok za nesrečo, saj je stopnja njegove alkoholiziranosti gotovo vplivala na njegovo reagiranje oziroma manevriranje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

(3) Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče sicer sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in njegove ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih tega primera. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi teh svojih ugotovitev napravilo napačne zaključke in torej materialno pravo napačno uporabilo.

(6) Po 191. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

(7) Ni sporno, da je tožnik na podlagi opominov pred tožbo toženi stranki plačal sporni znesek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sicer pred tem zavarovalnici pojasnjeval prave vzroke za nesrečo, a neuspešno, nato pa zaradi groženj po plačilu visokih obresti znesek plačal.

(8) Prav ima toženka, da tožnik sploh ne zatrjuje, da bi si ob plačilu pridržal pravico zahtevati plačano nazaj in da do tega zato sedaj tudi ni upravičen, po zgoraj navedenem določilu OZ. Ni se mogoče strinjati z razlogi prvostopenjskega sodišča, češ da pred zaključkom prekrškovnega postopka tožnik ni mogel vedeti, da ni dolžan plačati oziroma da je vse do sedaj, ko je dokazal, da njegova alkoholiziranost ni bila vzrok za nesrečo, tudi bil dolžan plačati. Tožniku so bile vse okoliščine prometne nesreče znane. Odločba sodnika za prekrške v ničemer ne zavezuje pravdnega sodišča. Tožnik je imel možnost v pravdi, pred katero ga je toženka z opomini pozivala k plačilu, dokazati isto, kar je dokazoval v tej pravdi. Nevarnost plačila zamudnih obresti ni sila v smislu 191. čl. OZ. Zato bi moral tožnik ob plačilu regresa toženki izjaviti, da si pridržuje pravico plačano terjati nazaj, tudi če je sam pri sebi čakal na odločbo sodnika za prekrške. Celo v tem primeru je lahko računal z možnostjo, da bo ta zanj ugodna. Ker tega ni storil, nima pravice tistega, kar je plačal, terjati nazaj. Neupravičene pridobitve tožene stranke torej ni, saj velja načelo volenti non fit iniuria.

(9) Na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbi toženke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu.

(10) Navedeno po načelu uspeha privede tudi do spremembe odločitve o stroških (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. ZPP). Tožnik jih mora povrniti toženki, kolikor jih je ta natančno opredelila, in sicer skupaj 183,45 EUR (taksa za odgovor na tožbo in za pritožbo). Poštnine toženka ni izkazala, pričnin in potnih stroškov pa ni ustrezno opredelila.