VSK sklep Kp 25/94

Pritožba obtoženega se kot neutemeljena zavrne.

Predsednik obravnavajočega senata je zahtevo obtoženega podano na podlagi 8. odstavka 353. člena ZKP za oddajo v zavod za prestajanje kazni še pred pravnomočnostjo sodbe, kot nedovoljeno zavrgel.

Zoper sklep se pritožuje obtoženec. Navaja, da se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne strinja. Kot pravi, ima pred seboj še sojenje za številna kazniva dejanja, ne more pa čakati toliko časa na nastop kazni, saj bi se hotel zdraviti proti alkoholizmu. Zaveda se, da je le zdravljenje tista prava pot, ki lahko pri njem pripelje do tega, da ne bo več izvrševal kaznivih dejanj. Prosi, da se njegovi pritožbi ugodi, kajti ugodna odločitev je zanj življenjskega pomena.

Pritožba ni utemeljena.

Obtoženca je po človeški plati moč razumeti, ko opozarja kolikšno težo bi zanj imela ugodna rešitev zahteve za oddajo v zavod za prestajanje kazni. Vendar pa za kaj takega, žal, procesni pogoji niso podani. Obtoženec je bil z nepravnomočno sodbo kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, spoznan za krivega štirih kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 222. člena KZS in obsojen na enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Drži sicer, da je obtoženec v priporu od 16.10.1993 od 14.15 ure dalje, toda ne v tej, pač pa v preiskovalni zadevi pri Temeljnem sodišču v ... enoti v ..., omenjeni zadevi pa nista bili združeni. V 8. odstavku 353. člena ZKP je resda navedeno, da lahko priprti obdolženec po razglasitvi sodbe zahteva oddajo v zavod za prestajanje kazni, vendar pa je pri tem mišljeno, da mora biti priprt ravno v tisti kazenski zadevi, v kateri mu je bila kazen izrečena. Iz povedanega pa izhaja, da v obravnavanem primeru temu ni tako in zato obtoženi do take zahteve ni upravičen. Povedati je še, da je odveč obtoženčeva bojazen, da ne bo mogel še tako kmalu na zdravljenje, seveda kolikor bodo pogoji za kaj takega izpolnjeni, saj je to odvisno le od tega kdaj bo postala sodba v kazenski zadevi pravnomočna. V skladu s povedanim je bilo potrebno po 3. odstavku 397. člena ZKP pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrniti.