VSL sklep II Cp 1057/93

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 81.897,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 17.4.1992 dalje do plačila ter mu povrniti 34.958,00 SIT stroškov postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. S sklepom pa je zavrglo pritožbo tožnika z dne 28.7.1992, ker ni bilo predloženo pooblastilo za zastopanje tožnika.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka vlaga pritožbo tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst.

353člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.SFRJ št. 4/77-29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) in predlaga zanj ugodno spremembo sodbe v izpodbijanem delu oziroma njeno razveljavitev v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prva sodba ugotovi, da je do nesreče prišlo tudi zaradi nepravilnega prehitevanja neznanega vozila, upošteva pa samo krivdo voznika, ki je nepravilno ustavil avtobus, kar je ocenilo na 50 %. Četudi bi bile ugotovitve o nepravilni reakciji in prehitri vožnji tožnika resnične in pravilne, bi bila njegova krivda mnogo manjša: največ 10 do 15 %. Ugotovljena prekoračitev dovoljene hitrosti je minimalna. Izvedenec je povedal, da bi tožnikov avtomobil zasukalo tudi pri hitrosti pod 80 km/h. V resnici je izvedenčev izračun tožnikove hitrosti nepravilen in zlasti povsem nejasen. Zavorna pot ni isto kot pot 20 m od trčenja do zaustavitve vozila. Kljub temu je izvedenec to pot vzel kot odločilen element za izračun tožnikove hitrosti. Če bi tožnikovo vozilo res obrnilo za 180ř, ne bi bočno drselo in ne bi trčilo z zadnjim levim vogalom. Zakaj je zaneslo tožnikovo vozilo ni znano, ker pri takem drsenju, kot ga ugotovi izvedenec, do rotacije ne pride. Izvedenec ni upošteval, da je avtobus prehitevalo neznano vozilo, ki je tožniku povsem zaprlo pot na njegovem voznem pasu. Od kod sodišču ugotovitev, da je tožnik večkrat zasukal volan v levo in desno. Po pojavu neznanega vozila na njegovem voznem pasu, je tožnik zaviral in zasukal volan na desno, kar je edino pravilna in normalna reakcija vsakega voznika. Neutemeljeno je prvo sodišče valoriziralo vrednost rešenih ostankov. Sodba nima razlogov, zakaj tožniku niso prisojene zamudne obresti, kot so zahtevane in ne zamudne obresti od pravdnih stroškov, ki so tudi bile zahtevane. Prisoja stroškov ni obrazložena.

V pritožbi zoper sklep uveljavlja tožnik pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklep ne pove, zakaj je pritožba nedovoljena. Določilo člena 98 ZPP ne govori o zavrženju. Če odvetnica ni bila upravičena za zastopanje, bi sodišče lahko zvrglo samo njeno pritožbo.

Izvoda obeh pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (člen 359/1 ZPP).

Pritožbi sta utemeljeni.

Posledice, če pooblaščenec ne predloži pooblastila, določa člen 98 ZPP. Med njimi ni zavrženja vloge, vložene brez predloženega pooblastila. Še manj pa je v takšnem primeru mogoče zavreči pritožbo same pravdne stranke, saj je takšna odločitev v nasprotju z razlogom za takšno odločitev: da pooblaščenec nima pooblastila stranke za zastopanje. Zaradi zmotne uporabe člena 98 ZPP tožnici z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (7. točka 2. odst. 354. člena ZPP). Posledica je ugoditev pritožbi zoper sklep in njegova razveljavitev (3. točka 380. člena ZPP).

Zaradi nezakonitega postopanja v zvezi s pooblastilom, je bila tožniku sodba sodišča prve stopnje vročena dvakrat: v drugem primeru neposredno samemu tožniku in nepravilno (člen 138/1 ZPP). Pritožbeni rok iz člena 348/1 ZPP je nepodaljšljiv zakonski rok. Druge pritožbe tožnika zato, kolikor uveljavlja nove pritožbene razloge, ni moč upoštevati v pritožbenem postopku.

Pritrditi gre pritožbi, da so razlogi obrazložitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ugotovi, da je kritično prometno situacijo povzročilo tudi nepravilno prehitevanje neznanega vozila. Tega dejstva pa ne upošteva pri določanju deležev odgovornosti posameznih udeležencev prometne nesreče. Če je nepravilno prehitevanje neznanega voznika v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo, potem mora imeti to odmev tudi v deležu nastale škode, katero je toženka dolžna povrniti tožniku.

Opisana pomanjkljivost sodbe prve stopnje onemogoča njen preizkus v izpodbijanem delu. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Že samo to dejstvo terja ugoditev pritožbi zoper sodbo, njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 369/1 ZPP).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje odloči brez procesnih kršitev. V ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja naj kritično presodi tudi tozadevne pritožbene navedbe. Pritožba utemeljeno graja mnenje izvedenca prometne stroke že zato, ker ta ne upošteva protipredpisne vožnje neznanega vozila (list. št. 48/2). Pojasniti bo potrebno tudi, kaj pomeni izvedenčevo stališče, da je tožnikovo vozilo tik pred trkom bočno drselo "zasukano za cca 180ř v smeri urinega kazalca". Pritrditi gre namreč pritožbi, da obrniti vozilo za 180ř pomeni, da vozilo po cesti vozi z zadnjim delom naprej.

Prvostopni očitek tožniku, da je v kritični prometni situaciji reagiral neustrezno, je v nasprotju z njegovo izpovedjo, da je položaj, ki je nastal zaradi prehitevanja neznanega vozila, reševal z zavijanjem v desno. Zaključek o nekontroliranem zavijanju tožnika z volanom levo in desno, naj izvedenec obrazloži tako, da bo možen preizkus izvedenskega mnenja. To velja tudi za izvedenčeve zaključke glede hitrosti vožnje tožnika. V zvezi s tožnikovo hitrostjo naj sodišče prve stopnje tudi ugotovi povezavo med prekoračitvijo dovoljene hitrosti ter nastalo prometno nesrečo in posledično škodo.

Če bi do škodnega dogodka in nastale škode v enakem obsegu prišlo tudi v primeru tožnikove vožnje z dovoljeno hitrostjo, potem prehitre vožnje ne gre upoštevati pri deležu odgovornosti slednjega za prometno nesrečo. Tudi alkoholiziranost vpliva na delež tožnikovega soprispevka le, če je podana kavzalnost s škodnim dogodkom. Le kolikor je tožnik ravnal proti predpisom oziroma nepravilno in tako delno doprinesel k povzročitvi škode, se tudi nanj uporabijo pravila o deljeni odgovornosti.

Prvostopna ugotovitev, da je tožnik v nesreči poškodovani avtomobil prodal, je v nasprotju z njegovo izpovedjo, da je avto popravil (list. št. 35/2). Od ravnanja toženca za odpravo škode, je odvisna narava njegovega odškodninskega zahtevka. Če gre tožniku odškodnina, ugotovljena po merilih na dan izdaje sodbe, potem je pravno pravilna tudi prvostopna odločitev o valoriziranju vrednosti rešenih ostankov na isti čas. Le tako ugotovljeni denarni znesek je iste realne vrednosti in primerljiv z odškodnino, odmerjeno po kriterijih 2. odst. člena 189 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l.SFRJ št.

29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljnjem besedilu ZOR). Če pa je škoda ob izdaji prvostopne sodbe že reparirana, pa ima odškodninski zahtevek naravo čiste denarne terjatve in velja načelo monetarnega nominalizma (člen 394 ZOR). V škodo pritožnika tudi ni prvostopna odločitev, da tečejo zamudne obresti od dneva, ko je bila škoda ocenjena. Zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev nedenarne premoženjske škode, odmerjene v denarju po cenah na dan sodne odločbe, namreč tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila določena odškodnina.

Procesna kršitev po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP pomeni tudi v pritožbi uveljavljano dejstvo, da izpodbijana sodba ne prisodi zamudnih obresti od pravdnih stroškov. O tem delu tožbenega zahtevka, izpodbijana sodba nima razlogov. Brez ustrezne obrazložitve pa je tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, da bi bil mogoč preizkus pravilnosti in zakonitosti stroškovne odmere. To pa, poleg delne razveljavitve odločitve v glavni stvari, terja tudi razveljavitev izreka o stroških postopka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 166/4 ZPP.

Določila ZOR in ZPP so uporabljena na podlagi člena 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).