VSL sklep Kp 1403/93

Pritožba zasebnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom prošnji zasebnega tožilca za vrnitev v prejšnje stanje z dne 4.10.1993 ni ugodilo in vrnitev v prejšnje stanje ni dovolilo. Svojo odločitev je prvostopno sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da zasebni tožilec dokazil o upravičenosti izostanka na glavni obravnavi 4.10.1993 ni predložil ustreznega zdravniškega spričevala glede na zatrjevane zdravstvene težave.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil zasebni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem je še navedel, naj v postopku na prvi in tudi v postopku na drugi stopnji ne odločajo tisti sodniki iz montiranih procesov, ker ne izpolnjujejo pogojev iz 23. člena Ustave RS in ne bi smeli odločati in soditi v konkretni zadevi.

Pritožba zasebnega tožilca ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, ko ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje glede na predlog zasebnega tožilca, ni kršilo nobene od določb 364. člena ZKP. Svoj sklep je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 58. člena ZKP. Skladno z 2. odstavkom navedenega člena je pozvalo zasebnega tožilca, da predloži dokazila o tem, zakaj ni mogel priti na glavni obravnavo. V postavljenem roku 3 dni zasebni tožilec tega ni storil, zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko prošnji za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je vložil zasebni tožilec ni ugodilo.

Pritožbena izvajanja zasebnega tožilca so neupoštevna že glede na to, da zasebni tožilec pritožbi ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval upravičenost njegovega izostanka na glavni obravnavi. Zgolj trditev, da je možno izostanek iz zdravstvenih razlogov dokazovati tudi z drugimi dokazili, kot npr. izjavo soproge zasebnega tožilca ali z izvedeniškim mnenjem, ne predstavljajo novih dokazov, predloženih v pritožbenem postopku, saj zasebni tožilec nakazuje zgolj na možnost dokazovanja upravičenosti izostanka tudi na drug način od tistega, kot je odredilo sodišče prve stopnje. Pri tem pa zasebni tožilec ni predložil nobene izjave niti mnenja, ki bi jih bilo možno preveriti v sodnem postopku. Prav tako pavšalna zahteva za izločitev sodnikov na prvi in drugi stopnji iz montiranih procesov ni utemeljena, saj ni navedeno v pritožbi katere sodnike imenoma zasebni tožilec izloča, niti ni konkretizirano, kakšna ravnanja šteje zasebni tožilec kot okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristanosti sicer imensko nenavedenih sodnikov. Zato tudi ta pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Zaradi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.