VSL sodba Kp 1277/93

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi po 3. točki 350. člena Zakona o kazenskem postopku oproščen obtožbe kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odst. 166. čl. KZ RS. S stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku, potrebnimi izdatki obtoženca ter potrebnimi izdatki in nagrado zagovornika je bil obremenjen proračun. Oškodovanec pa je bil s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa ter pritožbenih navedb javnega tožilca je le potrebno ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni podana takšna gotovost, ki je potrebna za obsodilno sodbo oziroma, da bi bilo moč obtožencu neizpodbitno dokazati, da je prav on vzel oškodovancu denarnico iz njegovega žepa. Res se je izkazalo, da je bil obtoženec v kritičnem času v finančni stiski, da je rabil denar in da je bil takrat dovolj časa sam v družbi z oškodovancem, ko naj bi le temu zmanjkala denarnica in ko naj bi, obtoženec to prav lahko storil, ker naj bi oškodovanec v avtomobilu spal. To vsekakor so določeni objektivni posredni dokazi, ki bi kazali na krivdo obtoženca, poleg trditev oškodovanca, na katere izrecno opozarja javni tožilec v pritožbi, vendar pa je po drugi strani potrebno ugotoviti, da nikakor ni mogoče mimo drugih tehtnih okoliščin, kot na primer vztrajnega zanikanja obtoženca, njegovega doslej neoporečnega življenja v smislu storitev kaznivih dejanj zoper premoženje, pa tudi dejstva, da je bila takrat vsa družba precej vinjena. Predvsem pa je potrebno opozoriti na okoliščine, da so naslednjega dne, tako oškodovanec, kot priča in njun kolega, preiskovali avto obtoženca pa tudi spraševali po gostilnah o oškodovančevi denarnici. Prav ti podatki pa kažejo, da je podana vsekakor možnost, da je oškodovanec denarnico tudi izgubil, obenem pa ne dopuščajo sklepanja, da gre za tisto potrebno prepričljivost izpovedbe oškodovanca glede okoliščine, da mu je prav obtoženec potegnil denarnico iz žepa. Zato je nedvomno podan določen dvom, ali je res obtoženec storilec tega kaznivega dejanja in je prvostopno sodišče ravnalo prav, da je potem, ko se mu je ta določen dvom vzbudil, obtoženca zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe. Teh ugotovitev pa pritožba javnega tožilca brez navajanja nekih novih dokazov ali vsaj posrednih dokazov, ki bi kazali na krivdo obtoženca in ki bi v povezavi z ostalimi posrednimi dokazi sklenili krog, ne more ovreči. Zato pritožbeno sodišče v tem primeru pritožbi javnega tožilca ni moglo slediti in jo je zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker pred sodiščem druge stopnje stroški, ki bi obremenjevali proračun, niti niso nastali.