VSL sodba I Cpg 517/2008

1. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.
3. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. In 46/2005, z dne 20. 05. 2005, nedopustna v delu, ki se nanaša na zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ter cenitev in prodajo nepremičnine, stanovanja z identifikacijsko številko 7.E, ki je vpisana pri podvložku št. 1714/7, k.o. P. (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.990,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je neustrezno razlagalo odločbe Ustavnega sodišča Up-323/02, Up-128/03 in Up-438/04. Navaja, da bistvo navedenih ustavnih odločb ni razlikovanje med načinom pridobitve lastninske pravice (na podlagi zakona ali na podlagi pravnega posla), temveč razlikovanje med pridobitvijo zastavne pravice na podlagi pravnega posla in na podlagi sklepa v izvršilnem postopku. Pritožnica zastopa stališče, da se upnik v primeru pridobitve zastavne pravice na nepremičnini v izvršilnem postopku ne more sklicevati na zemljiškoknjižno stanje, pač pa je v tem primeru odločilna zgolj ugotovitev, kdo je dejanski lastnik nepremičnine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki se je v izpodbijani sodbi opredelilo le do odločbe Ustavnega sodišča Up-128/03, sicer pravilno povzelo to ustavno odločbo, ko je navedlo, da se tisti, ki je na podlagi sklepa o izvršbi pridobil zastavno pravico na nepremičnini, ne more sklicevati na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero (4. odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe), vendar pa je v nadaljevanju zavzelo stališče, da navedeno velja le v primeru, ko gre za konkurenco med z izvršbo pridobljeno zastavno pravico in na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Slednje stališče pa je po presoji pritožbenega sodišča napačno. Iz odločb Ustavnega sodišča v zadevah Up-128/03 in Up-438/04 namreč izhaja, da je sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero utemeljeno le v primeru pridobitve zastavne pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla, ni pa utemeljeno v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico na nepremičnini šele v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v slednjem primeru, ki predstavlja tudi dejansko podlago obravnavanega spora, pomembno zgolj dejstvo, ali je bila sporna nepremičnina v trenutku zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi last dolžnika. Tako v tej zadevi ni pomembno vprašanje, ali je bila tožena stranka kot upnik v trenutku, ko je podala predlog za izvršbo, dobroverna ali ne. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo z obsežnim pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo izvedene dokaze, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni vedela, da je bilo sporno stanovanje prodano. Odločilnega pomena v tej zadevi je vprašanje, kdo je bil v trenutku zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi lastnik sporne nepremičnine.

Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala in tudi v pritožbi vztraja, da je lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 26. 07. 2000. Zatrjuje, da določba 33. člena v času sklepanja pogodbe veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben pravni posel in vpis v javno knjigo, ne velja absolutno, saj je sodna praksa v času, ko etažna lastnina še ni bila vknjižena, dopuščala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini že s samo sklenitvijo pravnega posla in overitvijo podpisa prodajalca. To pa v obravnavanem primeru ne drži. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času sklepanja prodajne pogodbe etažna lastnina na objektu, katerega del je sporno stanovanje, še ni bila vknjižena, zato tožeča stranka tudi ni mogla doseči vknjižbe lastninske pravice na stanovanju. Prav tako je ugotovilo, da je ovira za vknjižbo prenehala 16. 02. 2005, ko je bila na objektu, katerega del je sporno stanovanje, vzpostavljena etažna lastnina. S tem so tako bile odpravljene vse ovire za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke. V skladu z 2. odstavkom 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) nosi tisti, ki izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, vse škodljive posledice takšne opustitve. Tako mora v obravnavani zadevi tožeča stranka od 16. 02. 2005 dalje nositi vse škodljive posledice svoje opustitve.

V nadaljevanju pritožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo dejstva, da je kot lastnik še vedno vknjižen prodajalec, V..A., d.o.o.. Navaja, da je že 14. 08. 2006 vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, zato bo tudi vknjižba učinkovala s 14. 08. 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta očitek brez vsake teže. Namreč, četudi bi vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke učinkovala s 14. 08. 2006, to v ničemer ne vpliva na zastavno pravico, ki jo je tožena stranka na sporni nepremičnini pridobila dne 20. 05. 2005 z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Določba 2. odstavka 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) jasno določa, da pridobi s to zaznambo upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. S to določbo zakona je zagotovljeno varstvo upnika v zemljiškoknjižnem postopku.

Na podlagi ugotovitev, da so ovire za vknjižbo lastninske pravice na spornem stanovanju v korist tožeče stranke prenehale 16. 02. 2005, da je tožena stranka na spornem stanovanju pridobila zastavno pravico po tem datumu, to je 20. 05. 2005, in da je tožeča stranka predlagala vknjižbo lastninske pravice na tej isti nepremičnini šele 14. 08. 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izvršba na obravnavanem sredstvu (sporni nepremičnini) iz razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, ni nedopustna.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zaključilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške vložitve pritožbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke na povračilo stroškov odgovora na pritožbo, saj je v njem le ponovila stališča, ki jih je že podala pred sodiščem prve stopnje, zato slednji ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člen ZPP).