VSL sklep I Kp 355/2008

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Okrajno sodišče v Grosupljem je z izpodbijano sodbo obdolženega A. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe po obtožnem predlogu za kaznivo dejanje zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti po 1. odstavku 300. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo po določbi 1. odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe okrožnega državnega tožilca.

Višja državna tožilka N. L. R. je v mnenju, podanem po 2. odstavku 445. člena ZKP predlagala ugoditev pritožbi. Obdolženčev zagovornik je na mnenje odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena trditev o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je pa utemeljena pritožba v delu, v katerem uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Oprostilna sodba je meritorna odločba, s katero sodišče odloči, da obtožba iz razlogov navedenih v 358. členu ZKP ni utemeljena, ali iz pravnih (1. in 2. točka) ali dejanskih razlogov (3. točka). Če je obdolženec oproščen obtožbe, v izreku sodbe glede na določbo 4. odstavka 364. člena ZKP ni treba navesti razlogov za oprostitev. Sodišče pa mora v skladu z 9. odstavkom 364. člena ZKP v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov, navedenih v 358. členu ZKP, je bil obdolženec oproščen. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče obdolženega oprostilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP (če ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen). V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da ocenjuje zagovor obdolženca kot verodostojnega, da so se njegove besede nanašale na družino S., ne pa na narodnostno skupnost, kot splošni pojem, pri tem pa je ugotovilo tudi, da romska skupnost v Sloveniji ne uživa posebnega varstva in ni posebna ustavna kategorija v smislu narodne skupnosti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dveh razlogov za izdajo oprostilne sodbe, to je iz dejanskih (3. točka) in pravnih razlogov (1. točka 358. člena ZKP), ter da je v izreku izpodbijane sodbe navedlo, da je sprejelo oprostilno sodbo iz dejanskih razlogov, za kar pa tudi procesna teorija šteje, da je za obdolženca ugodnejša oprostilna sodba, kot pa iz pravnih razlogov. To pa ne pomeni, da je zato podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kar neutemeljeno zatrjuje državni tožilec in zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Je pa potrebno pritrditi pritožbi državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (pritožbeni razlog po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Obravnavano kaznivo dejanje zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti iz 1. odstavka 300. člena KZ temelji na 1. odstavku 63. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Določba 63. člena Ustave RS ureja predvsem specifični vidik svobode izražanja in vsebuje izrecno prepoved le določenih vsebin izražanja - namreč spodbujanja k neenakopravnosti, razpihovanja sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanja k nasilju in vojni. Prepovedi iz 63. člena Ustave pravzaprav varujejo ustavno vrednoto enakosti, človekovega dostojanstva in demokratične ter pravne države. Stališče sodišča prve stopnje, da sta objekt varstva pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ le italijanska in madžarska narodna skupnost v Sloveniji, katerima Ustava Republike Slovenije zagotavlja posebne pravice (5. in 64. člen Ustave RS), ni pravilno. In tudi ni pravilno stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi, da romska skupnost uživa posebno varstvo šele s sprejetjem Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (objavljen v Uradnem listu št. 33/2007 z dne 13.4.2007, velja od 28.4.2007). Romska skupnost kot posebna etnična skupnost uživa posebno varstvo že na podlagi 65. člena Ustave RS in do sprejetja posebnega zakona o romski skupnosti se je to posebno varstvo uveljavljalo preko številne področne zakonodaje. Res romska skupnost v Republiki Sloveniji nima položaja narodne manjšine, vendar pa, kot je bilo že rečeno, kot etnična skupnost ali manjšina, ki ima posebne etnične značilnosti (lastni jezik, kulturo in druge etnične posebnosti), na podlagi Ustave uživa poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice. Okrožni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da ni nobenega utemeljenega razloga za sklep, da se 300. člen KZ ne nanaša tudi na romsko skupnost, pri čemer se prepovedi iz 63. člena Ustave RS nanašajo na vsakogar, tako na državo kot zasebnike, fizične in pravne osebe. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da so se obdolženčeve besede, navedene v opisu dejanja v obtožnem aktu - "da se naslednji petek ob sedmih zvečer dobimo tlele, tam se bomo jasno in glasno zmenili, roke bomo dali in vsak se bo podpisal, da bo šel fizično nad Rome" - izrečene na zboru krajanov v Zadružnem domu v A., nanašale na romsko družino S., kot posledica napetih razmer med njimi in krajani A., zato ni pravilno njegovo stališče, da v opisu dejanja ni posebej opredeljeno, konkretno na katere tamkajšnje Rome so se nanašale obdolženčeve izjave. Zato se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo državnega tožilca, da je bila odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in posledica napačne razlage zakonske določbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze, izvesti dokaz s predvajanjem posnetka, ki je bil predvajan na RTV Slovenija, nato pa na podlagi popolne in logične presoje dokaznega gradiva odločiti, ali je obdolžencu dejanje, ki mu ga očita obtožba, dokazano ali ne. Sodišče naj tudi presodi, ali bi bilo smotrno izvesti enoten postopek, saj pred istim sodiščem tečeta ločeno dva postopka zoper več oseb za enako kaznivo dejanje, obravnavani postopek in postopek opr. št. K 122/2007. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obeh zadevah med kaznivimi dejanji medsebojna zveza, najverjetneje pa se bodo izvajali tudi isti dokazi (gre za izjave obdolžencev danih na zboru krajanov v Zadružnem domu v A., 22.10. 2006). Ker je sodišče prve stopnje že zavzelo stališče do izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom.