VSL sodba in sklep I Kp 750/2007

Pritožbi državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba pod točko 1 izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem pa se pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba pod točko 2 izreka potrdi.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega J. S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije po 1. odst. 243. člena KZ in kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po določilu 236. člena KZ. Skladno z določilom 1. odst. 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada obeh zagovornikov, proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Vrhovna državna tožilka S. P. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 445. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. S tem predlogom sta bila obdolženec in eden od njegovih zagovornikov seznanjena. Oba zagovornika sta na predlog podala odgovor.

Pritožba je le delno utemeljena in sicer glede dejanja pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 2. točke 1. odst. 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče uvodoma ugotovilo, da v sodbenem izreku prvostopenjske sodbe dejanje, opisano pod točko 2 izreka nima vseh znakov kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po členu 236 KZ. Načeloma je to kaznivo dejanje opredeljeno kot splošno kaznivo dejanje, kar pomeni, da ga lahko zagreši vsakdo, ki je subjekt kazenskega prava. Ker pa je to kaznivo dejanje lahko izvršeno le s preslepitvijo pri trgovanju z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji in opcijami, je krog potencialnih storilcev dejansko zožen na osebe, ki dajejo vrednostne papirje v promet oziroma, ki trgujejo s temi papirji. Člen 236 KZ neposredno ne odkazuje na uporabo predpisov z drugih pravnih področij. Kljub temu pa je za razumevanje posameznih znakov kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji treba upoštevati predpise, ki urejajo trgovanje z vrednostnimi papirji. Pojem trgovanja z vrednostnimi papirji zajema nakup in prodajo teh papirjev, ki se realizira s posamičnimi dvostranskimi pravnimi posli oziroma pogodbami, ki vsebujejo zavezo prodajalca, da bo stvar oziroma pravico, ki jo prodaja, izročil oziroma prenesel na kupca tako, da bo ta postal lastnik te stvari oziroma imetnik te pravice, kupec pa se zaveže prodajalcu plačati kupnino. Trgovanje z vrednostnimi papirji (in sicer z delnicami, obveznicami in drugimi serijskimi vrednostnimi papirji) pravno regulira Zakon o trgu vrednostnih papirjev. Storitve v zvezi z vrednostnimi papirji lahko opravlja borznoposredniška družba, ki za upravljanje teh storitev pridobi dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev, podružnica tuje borzno posredniške družbe, ki za opravljanje teh storitev pridobi dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev, borznoposredniška družba države, članice EU, ki v skladu s tem zakonom ustanovi podružnico na območju Republike Slovenije oziroma je v skladu s tem zakonom pooblaščena neposredno opravljati storitve v zvezi z vrednostnimi papirji na območju Republike Slovenije in banka, ki za opravljanje teh storitev pridobi dovoljenje Banke Slovenije. Vsi navedeni subjekti pa morajo biti člani borze vrednostnih papirjev. Poleg borznih posrednikov pa ima pravno dolžnost posredovanja korektnih podatkov, ki vplivajo na vrednost oziroma ceno vrednostnega papirja, predvsem izdajatelj tega papirja. Izdajatelj vrednostnih papirjev namreč za uspešno prvo javno prodajo vrednostnih papirjev ali s pridobitvijo dovoljenja za organizirano trgovanje z vrednostnimi papirji pridobi položaj javne družbe po Zakonu o trgu vrednostnih papirjev. V sklop trgovanja z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ je treba šteti tudi izdajatelja vrednostnega papirja, saj je od njegove volje ali dejavnosti odvisno, ali se bo s posameznim vrednostnim papirjem sploh trgovalo. Upoštevajoč navedeno je ugotoviti, da je v abstraktnem delu opisa sicer navedeno, da naj bi obdolženec pri trgovanju z delnicami lažno prikazal podatke ..., medtem ko se obdolžencu v konkretnem opisu dejanja ne očita, da bi zatrjevani izvršitveni način preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji, izvršil pri trgovanju z vrednostnimi papirji, kar pa je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Ker dejanje, kot je opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, torej ni kaznivo dejanje, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po členu 236 KZ, sicer iz povsem drugega razloga in to po 3. točki 358. člena ZKP, čeprav bi ga glede tega dejanja moralo oprostiti pravilno po 1. točki 358. člena ZKP.

Pritrditi pa je pritožbi državne tožilke glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe in sicer, da je sodišče prve stopnje preuranjeno in s tem tudi zmotno ocenilo pomembno okoliščino, kdaj je bila javnost kritičnega dne, torej dne 6.11.2002 obveščena o tem, da U. G., katere predsednik je bil v kritičnem času obdolženec, ni seznanjena z nikakršno namero za prevzem. Člen 243 KZ se sicer neposredno ne sklicuje na predpise s področja zunaj kazenskega prava, vendar je poznavanje teh predpisov pomembno za razlago nekaterih izrazov v opisu tega kaznivega dejanja. Tako je iz Zakona o trgu vrednostnih papirjev mogoče razbrati vsebino posameznih pojmov, ki se pojavljajo tudi v opisu kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije in sicer med drugim tudi pojem notranje informacije. Le-ta je namreč vsaka natančna informacija, ki se nanaša posredno ali neposredno na enega ali več izdajateljev finančnih instrumentov ali na enega ali več finančnih inštrumentov, ki še ni postala dostopna javnosti oziroma ki še ni bila javno objavljena in ki bi, če bi postala znana javnosti, verjetno pomembno vplivala na cene vrednostnih papirjev. Tako 66. člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev med drugim določa, da mora javna družba nemudoma objaviti pravne oziroma poslovne dogodke, ki se tičejo javne družbe ali vrednostnega papirja in ki bi lahko pomembneje vplivali na ceno vrednostnega papirja. O omenjenih poslovnih dogodkih pa je javna družba dolžna obvestiti Agencijo za trg vrednostnih papirjev, kadar se z vrednostnimi papirji te družbe trguje na katerem od organiziranih trgov pa tudi borzo. Agencija za trg vrednostnih papirjev pa določi podrobnejšo vsebino, način in roke za objavo oziroma obvestila o omenjenih pravnih oziroma poslovnih dogodkih. Tako je v Sklepu o podrobnejši vsebini in načinu objave sporočil javnih družb in to v 8. členu določeno, da mora javna družba obvestilo o pomembnem poslovnem dogodku objaviti na enega izmed naslednjih načinov in sicer v dnevniku, ki izhaja na celotnem območju Republike Slovenije ali pa v elektronski obliki, v skladu s pravili, ki jih določi borza v splošnem aktu. Glede na navedeno se dejansko izkaže, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila javnost že pred začetkom borznega poslovanja dne 6.11.2002 obveščena v skladu z navedenimi predpisi, da U. d. G. d.d., V. ni seznanjena z nikakršno namero za prevzem, preuranjen. Tako bo moralo sodišče prve stopnje, kot to utemeljeno predlaga tožilka, razčistiti, kdaj je U. G. L. borzi posredovala izjavo za javnost (list. št.87), kdaj je Ljubljanska borza to izjavo prejela, kdaj bi jo morala objaviti oziroma zakaj jo je objavila šele 6.11.2002 ob 13.30 uri, čeprav naj bi jo prejela že ob 10.08 uri, kot se to nakazuje iz spisovnih podatkov. Kdaj je bila javnost, seveda na predpisan način, obveščena o tem, da U. G. ni seznanjena z nikakršno namero za prevzem, to pa je dejansko informacija, ki bi lahko pomembno vplivala na ceno delnic G., sicer pa je to informacija, ki je bila obdolžencu v kritičnem času dostopna v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti oziroma konkretno kot predsedniku U. d. G., je namreč zelo pomembno pri presoji obdolženčeve subjektivne sfere glede očitanega mu kaznivega dejanja.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo državne tožilke glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe in le-to v tem delu potrdilo, medtem ko je glede dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe pritožbi državne tožilke ugodilo in jo v tem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek ponoviti in ga v navedeni smeri dopolniti ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ponovno oceniti, ali je obdolžencu očitano dejanje pod točko 1 izreka mogoče šteti za dokazano.

Državna tožilka se je sicer zavzemala za novo sojenje pred drugim sodnikom, ne da bi navedla razloge za takšen predlog, sicer pa tudi sodišče druge stopnje za to ni našlo utemeljenih razlogov.