VSL sodba I Kp 1607/2006

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega M. P. iz razloga po 3. točki 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odst. 212. čl. KZ. Skladno z določilom 1. odst. 96. čl. ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obtoženca bremenijo proračun. Oškodovanca B. N. m. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 SIT napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odst. 212. čl. KZ in mu izreče kazen zapora v trajanju najmanj sedmih mesecev.

Višja državna tožilka M. K. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi 2. odst. 377. čl. ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. S tem predlogom je bil obtoženec seznanjen in je nanj tudi odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državnega tožilca se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča, da obtožencu storitev očitanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odst. 212. čl. KZ ni dokazana. Tožilec svojo nasprotno mnenje gradi na posrednih dokazih oziroma indicih (neprepričljivost obtoženčevega zagovora, da je dobro ohranjen agregat kar našel v gozdu ter da je bil predmetni agregat najden pri obtožencu, skrit pod kupom železa), ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne tvorijo sklenjenega kroga, na podlagi katerega bi bilo moč z vso gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, zaključiti, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje velike tatvine. Sama posest predmeta, ki izvira iz kaznivega dejanja velike tatvine, pri čemer je bil obtožencu zasežen agregat skoraj dva tedna po vlomu v kontejner, ob dejstvu, da obtoženec storitev kaznivega dejanja velike tatvine zanika ter ob pomanjkanju kakršnegakoli materialnega dokaza za storitev kaznivega dejanja velike tatvine, ne dopušča zanesljivega sklepanja, da je obtoženec tudi storilec kaznivega dejanja velike tatvine, kot to zmotno ocenjuje tožilec. Obtoženčeva predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje pa ne more in ne sme vplivati na oceno sodišča o obstoju kaznivega dejanja oziroma kazenski odgovornosti obtoženca za očitano kaznivo dejanje, je pa to okoliščina, ki vpliva le na izbiro in odmero kazenske sankcije. V zvezi s smiselno pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor je ocenilo, da ni dovolj dokazov, da je obtoženec storil kaznivo dejanje velike tatvine, obtoženca lahko spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. čl. KZ, pritožbeno sodišče pripominja, da bi sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odst. 371. čl. ZKP. Glede na določbo 1. odst. 354. čl. ZKP se namreč sodba lahko nanaša le na tisto dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Pri tem pa sodišče lahko opis dejanja tudi spremeni, vendar ne tako, da bi to predstavljalo drugo ali drugačno kaznivo dejanje. Pri spremenjenem opisu dejanja so tako dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca, kot so npr. redakcijske, jezikovne ali stilistične izboljšave opisa dejanja, pa tudi spremembe, ki pomenijo samo natančnejšo ali jasnejšo konkretizacijo opisa obdolženčevega dejanja ali izpustitev odvečnih podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja ter podobno. Ker v predmetnem opisu dejanja niso zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prikrivanja, bi sodišče prve stopnje v zatrjevanjem primeru moralo spremeniti opis predmetnega dejanja z dodajanjem zakonskih znakov drugega kaznivega dejanja - prikrivanja, kar pa glede na zgoraj navedeno ni dopustna sprememba.

Drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča torej ni bil mogoč, zato je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP).