VSL sodba Cpg 1968/92

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Kočevju, opr. št. Ig 1214/90 z dne 27.12.1990 ostane v veljavi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da poravna terjatev v višini 5.017,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1990 do plačila in zakonite zamudne obresti od glavnice 7.106,50 SIT od 19.12.1990 do 24.6.1991." Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 28.900,00 SIT v 8 dneh.

Sodišče prve stopnje je v spornem delu razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Meni, da je navedla vsa pomembna dejstva o utemeljenosti tožbenega zahtevka in predložila tak obračun obresti, iz katerega so razvidni vsi podatki, odločilni za pravilno presojo. Ves čas se je udeleževala postopka in prišla na vse razpisane naroke, da bi se s toženo stranko vsebinsko konfrontirala. Tožena stranka pa je le pavšalno ugovarjala, da njena obveznost ne obstoji, ne da bi za to navedla dejstva in predložila dokaze. Zato predlaga, naj pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji res ni predložila drugega dokaza kot obračunov obresti, katerih plačilo je zahtevala s tožbo.

Vendar pa je podala dovolj obširne in natančne trditve o obstoju svoje terjatve iz naslova obračunanih zamudnih obresti, iz predloženih obračunov pa je jasno razvidno, katere obveznosti je tožena stranka prepozno plačala, kakšna je bila zamuda in koliko znašajo obračunane obresti. Če bi tožena stranka v skladu z določbo 219. čl. ZPP navedla kakšna konkretna dejstva in predložila dokaze, s katerimi bi vzbudila pomisleke v pravilnost predloženih obrestnih obračunov, bi tožeča stranka seveda morala o obstoju terjatve navesti dodatna dejstva in predložiti še druge potrebne dokaze. Ker pa tožena stranka tega ni storila, je po oceni pritožbenega sodišča obračun obresti zadosten dokaz utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnost (2. odst. 365. čl. ZPP) ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP.

Ker je prišlo do sklepa, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo obračun obresti, je na podlagi določbe 2. točke 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Po 2. odst. 166. čl. ZPP je moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi v celoti zmagala, zato ji mora tožena stranka skladno z določbo 1. odst.

154čl. ZPP povrniti vse stroške, potrebne za pravdo (155. čl. ZPP).

Pri tem je upoštevano, da je tožeča stranka tožbo sicer delno umaknila, ker je tožena stranka del obveznosti med pravdo plačala, zaradi česar je vrednost spora od umika tožbe dalje nižja. Ker je pooblaščenec tožeče stranke sodeloval v pravdi šele od delnega umika tožbe dalje, znaša vrednost spora po Tar. št. 14 Tarife o odvetniških storitvah 125 točk, zaradi česar mu ne gredo vsi v stroškovniku označeni stroški. Poleg tega mu gredo za odsotnost iz pisarne samo stroški, ki bi bili potrebni za substitucijo, ker so le v tem obsegu za pravdo potrebni (za vsako substitucijo po dva dopisa po 10 točk po Tar. št. 35 Tarife o odvetniških storitvah). Sodne takse je sodišče odmerilo po Zakonu o sodnih taksah.