VSK sodba I Cpg 12/2007

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 489.878,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2005 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 95.828,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2006 do plačila v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je bil tožniku znesek v višini 700.878,24 SIT prisilno odtegnjen z njegovega bančnega računa. Tožnik v rubež ni z ničemer pristal. Vse do prejema izpiskov iz bančnega računa niti ni vedel, da se proti njemu vodi prisilna izvršba. Na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. Ig z dne 14.7.2004 mu je bilo utemeljeno zarubljeno le 411.000,00 SIT. Samo za ta del je obstajala pravna podlaga med pravdnima strankama, to pa je bila med njima sklenjena pogodba z dne 20.9.2002. Akontacija, ki jo je tožeča stranka plačala že pred sklenitvijo pogodbe v višini 200.000,00 SIT, ni sporna. S tem, ko je toženka od tožnika prisilno izterjala 489.878,24 SIT več, kot je bila upravičena po pogodbi, je bila neupravičeno okoriščena, tožnik pa prikrajšan. Sklep o izvršbi ne more biti veljavna pravna podlaga za tako okoriščanje, saj slednji za presežek v vtoževani višini nima pravne podlage in je nezakonit. Sodišče bi moralo pri odločanju gledati na to, kaj je bila sploh upravičena podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. Tudi ne drži ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnik akontacijo v višini 200.000,00 SIT dvakrat upošteval.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. S stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo ne more zahtevati nazaj tistega, kar je bilo pravno veljavno zarubljeno na podlagi pravnomočne izvršbe, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Morebitne nepravilnosti v izvršilnem postopku, če do njih že pride, je pač potrebno uveljavljati v konkretnem izvršilnem postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, kolikor so v teh postopkih mogoči. Nesprejemljivo pa je v zvezi s tem tudi v pritožbi izraženo stališče, da pa bi v tej pravdi sodišče moralo ponovno ugotavljati utemeljenost v drugem postopku že pravnomočnega sklepa o izvršbi. Po določbah 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten. Vtoževani znesek pa je bil, kot je razvidno iz samih tožnikovih navedb, na toženo stranko prenešen na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. To pa pomeni, da je za ta prenos sredstev obstajal veljavni pravni temelj. Vse dokler tožena stranka razpolaga s pravnomočnim naslovom, ki je bil podlaga za izterjavo, o neupravičeni obogatitvi pač ni mogoče govoriti. Pravni temelj za prenos sredstev je obstajal in še vedno obstoji. Zato za neupravičeno obogatitev v obravnavanem primeru ne gre. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.