VSK sklep Cp 1227/2007

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev celote njej lastnih nepremičnin, parc. št. 346/7, 913, 914/1, 939, 943/1, 946/4, 946/5, 946/6, 946/7, 946/8, 946/9, 946/10, 946/12, 946/13, 946/14, 946/15, 946/16, 946/17, 946/18, 946/19, 946/20, 958/1, 958/2, 958/3, 958/4, 958/5, 958/6, 958/8, 959, 962, 963, 973/11, 973/12, 973/13, 973/14, 973/15, 982, 1065/3 in 1065/6, k.o. K. in nepremičnin parc. št. 979/1, 979/2, 981, 983, k.o. K., vpisane v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v T.; izdaja te začasne odredbe se zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v T.; za primer kršitve začasne odredbe se toženi stranki izreka denarno kazen v višini 4.000,00 EUR; da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku; in da vloženo pravno sredstvo zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve ter predlog, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka. Po mnenju pritožbe je sklep nepravilen in nezakonit. Tožeča stranka je prepričana, da je povsem verjetno izkazala obstoj terjatve, kot tudi ostale predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožeča stranka je opisala dejansko stanje v tožbi, poudarila je, da je poleg nje ponudbo tožene stranke sprejel tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ta je uveljavljal predkupno pravico na podlagi 3. odst. 47. čl. Zakona o gozdovih in na podlagi 4. odst. 47. čl. Zakona o gozdovih, tožeča stranka pa je uveljavljala predkupno pravico kot kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Naziranje sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je nepravilno. Odločba upravne enote ni pravnomočna in odobritev tega pravnega posla ne more pomeniti, da tožeča stranka v tem postopku ni izkazala za verjetno svoje terjatve. Dejstvo namreč je, da v kolikor sodišče ne bo izdalo začasne odredbe, bo tožeča stranka ostala brez vsakega pravnega varstva, tudi sicer je potrebno upoštevati, da sodišče ni vezano na odločbo upravnega organa. Nedvomno namreč je, da je tožeča stranka verjetnost obstoja terjatve do tožene stranke uspela dokazati, nedopusten je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo bolj verjetno, da ima predkupno pravico po Zakonu o gozdovih, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ko pa je sodišče ugotovilo, da vse nepremičnine, ki jih je v prodajo ponudila tožena stranka, sploh niso gozdna zemljišča in da je v zvezi s tem nedvomno obstajala predkupna pravica tožeče stranke. Potrebno je namreč ugotoviti, ali ima sklad predkupno pravico za vsa zemljišča, ki se prodajajo kot celota. Dokazano je tako z odločbo Upravne enote v T., kot tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije nima predkupne pravice po Zakonu o gozdovih glede vseh nepremičnin, ki se prodajajo in ki jih je v prodajo ponudila tožena stranka. Nadalje je tudi dokazano, da ima tožeča stranka po Zakonu o kmetijskih zemljiščih predkupno pravico glede vseh nepremičnin, ki se prodajajo in ki jih je v prodajo ponudila tožena stranka. Ni mogoče zanemariti dejstva, da so nekatera zemljišča, ki jih je v prodajo ponudila tožena stranka gozd in da nekatere niso. Vprašanje zakonite predkupne pravice je potrebno namreč presojati glede na vse nepremičnine, ki so predmet ponudbe in je potrebno poiskati predkupnega upravičenca. Tožeča stranka je vložila tudi pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 06.10.2007. V tej pritožbi je še enkrat pojasnila zakaj ocenjuje, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije nima predkupne pravice in zakaj je tožena stranka z tožnikom dolžna skleniti prodajno pogodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. ZIZ. Ker ta pogoj ni izkazan, sodišču ostalih pogojev iz 2. odst. 272. čl. niti ni bilo potrebno ugotavljati. Tožnik bi namreč v tem postopku moral verjetno izkazati, da je on predkupni upravičenec za sporna zemljišča, ki so se prodajala kot celota. Slednje tudi za tožečo stranko ni sporno. Niso se namreč prodajala gozdna zemljišča posebej in kmetijska zemljišča posebej, ampak vsa zemljišča skupaj. Večino teh zemljišč pa predstavlja gozd, nekatera celo varovani gozd, le posamezne parcele so kmetijska zemljišča. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je glede na opisano situacijo potrebno ugotavljati kdo je predkupni upravičenec za zemljišče kot celoto. Pravilno je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi uporabilo Zakon o gozdovih, kateri v 47. čl. določa, da ima Republika Slovenija predkupno pravico na varovanih gozdovih, določa pa tudi, da imajo predkupno pravico mejaši gozda, ki se prodaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre tako za varovani gozd, kot tudi, da je Republika Slovenija majaš gozda, ki se prodaja, zato ima tudi ta predkupno pravico, katera pa je po 4. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije prenesena na ta sklad. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).