VSL sklep I Cpg 903/2007

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 007 Ig 2004/00604 z dne 21. 1. 2004 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 4.164,10 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje (2. točka izreka).

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

1O uveljavljani absolutni bistveni postopkovni kršitvi (8. točka 2. odst. 339. čl. ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo pravdnih strank, kar je označilo s prilogami A3 in B1 do B16. Pri tem je dodalo, da je upoštevalo le listine v slovenskem jeziku in tiste, ki so bile prevedene po sodnem tolmaču. Tožeči stranki so bile res s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 2. 3. 2003 vročene tudi listine v tujem jeziku. Samo po sebi pa to ne pomeni, da jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v dokazni oceni.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2007 (primerjaj točka I, list. št. 25) zatrjevala dogovor med pravdnima strankama o zapadlosti vtoževanih računov v plačilo. Pri tem se je sklicevala le na posamezne račune v dokaz pravno pomembnega dejstva, da nobena terjatev na dan vložitve izvršilnega predloga v skladu s triletnim zastaralnim rokom (374. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) ni bila zastarana. Na posameznem računu naj ne bi bil naveden datum zapadlosti zaradi splošnega dogovora, da tožena stranka poravna svojo obveznost v roku šestih mesecev od posamezne odpreme blaga. Nadalje je pojasnila tudi, kako je potekalo poslovanje med pravdnima strankama (primerjaj z vsemi trditvami iz točke I pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 16. 2. 2007, list. št. 25 in 26).

V skladu z 285. čl. ZPP je sodnica na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 2. 2007 (list. št. 29) opozorila tožečo stranko, da v zvezi z zatrjevanim dogovorom o poslu in plačilu v roku šestih mesecev ni podala nobenega dokaznega predloga. Na ta poziv je tožeča stranka predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, katerega ime in naslov bo sporočila naknadno, in zastopnika družbe C. I., d.o.o., ki je zastopnik in posrednik tožeče stranke v Sloveniji. Oba bi lahko potrdila dogovor o plačilu v roku šestih mesecev od odpreme blaga, kar je pomembno glede podanega ugovora zastaranja.

Sodišče prve stopnje je v skladu z 2. odst. 286. čl. ZPP dalo možnost toženi stranki, odgovoriti na trditve v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 16. 2. 2007. Slednja je z vlogo z dne 2. 3. 2007 nasprotovala zatrjevanemu dogovoru med pravdnima strankama o zapadlosti posameznih faktur v plačilo v roku šestih mesecev po odpremi oziroma vkrcanju blaga na ladjo. Vztrajala je pri svojem stališču, da je tožeča stranka zahtevala plačilo v naprej, to je preko L/C (dokumentarnega akreditiva). Šele v odgovoru na omenjeno pripravljalno vlogo tožene stranke je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 6. 4. 2007 pojasnila (primerjaj točka IV, list. št. 35 B), da so bile med pravdnima strankama sklenjene prodajne pogodbe, iz katerih jasno izhaja zapadlost posameznega računa. V dokaz tej trditvi je predložila pogodbe (v tujem jeziku).

Trditev o dogovorjenem roku dospelosti računov v plačilo je torej tožeča stranka postavila že v pripravljalni vlogi z dne 16. 2. 2007, pred prvim narokom za glavno obravnavo (20. 2. 2007). V zvezi s to trditvijo je tožena stranka nanjo odgovorila, tožeča stranka pa je šele po prvem naroku za glavno obravnavo predlagala v dokaz trditve o zapadlosti računov v plačilo pisne pogodbe. Slednje bi morala predlagati kot dokaz že v omenjeni prvi pripravljalni vlogi ali najkasneje tedaj, ko jo je prvostopenjsko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo, da za omenjeni dogovor ni podala nobenega dokaznega predloga.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo 286. čl. ZPP, tožeči stranki pa ni bila odvzeta možnost obravnavanja. Očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

2O zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka blago prejela v skladu z vsemi pravili, predpisanimi za prodajno pogodbo.

Med pravdnima strankama je sporno naslednje pravno odločilno dejstvo:

- ali je bilo blago plačano z dokumentarnim akreditivom, preden je bilo naloženo na tovorno ladjo, ali sploh še ni bilo plačano;

- ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran.

Tožena stranka kot naročitelj odprtja dokumentarnega akreditiva je tista, ki sklene dogovor z banko, pri kateri akreditiv odpira. Tožena stranka, ki je zatrjevala plačilo preko dokumentarnega akreditiva, bi morala to dejstvo tudi dokazati. Na prvem naroku za glavno obravnavo (20. 2. 2007, list. št. 29) je predlagala dokazila o odprtju dokumentarnega akreditiva, saj je s tem prerekala trditev tožeče stranke, da ni prejela plačila. Dokazno breme za trditev o odprtju dokumentarnega akreditiva je torej bilo na toženi stranki. Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno sklepalo, da je prešlo dokazno breme na tožečo stranko o plačilu z dokumentarnim akreditivom že zato, ker je na računih (listinah, ki jih izda prodajalec blaga, tožeča stranka) razvidna številka in datum akreditiva. Res se sicer v skladu z določilom 7. čl. Enotnih pravil in običajev za dokumentarne akreditive šteje, da je akreditiv odprt, ko je upravičencu (tožeči stranki) to sporočeno. V rubriki 10.-banka, ki je izdala akreditiv, na nobenem od predloženih računov banka, ki naj bi akreditiv odprla, ni navedena. Zato ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je tožena stranka storila vse, da bi lahko dokazno breme za trditve o tem, da tožeča stranka ni storila vsega, kar je bila dolžna po odprtju akreditiva, prešlo na tožečo stranko. Tožena stranka namreč niti ni konkretizirano navedla podatkov o odprtju dokumentarnega akreditiva niti ni predložila dokazov o odprtju dokumentarnega akreditiva (primerjaj trditve na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 2. 2007, list. št. 29). Slednjih zaradi pravila, predpisanega v 286. čl. in 2. odst. 362. čl. ZPP, v novem postopku ne more več predložiti.

Prvostopenjsko sodišče je zaradi napačne razporeditve dokaznega bremena zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je razveljavitveni razlog po 355. čl. ZPP.

Vse pritožbene trditve, ki so povezane s prepozno predloženimi prodajnimi pogodbami in menicami, so nova dejstva in novi dokazi, za katere tožeča stranka ni navedla, zakaj jih ni mogla predložiti oziroma nanje odgovoriti v prvostopenjskem postopku. Zato jih sodišče druge stopnje pri odločanju ni smelo upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje glede na podane razloge v zvezi z menicami ni bilo dolžno zahtevati od tožene stranke prevodov menic, ki so bile sestavljene v tujem jeziku. Pravno odločilno med pravdnima strankama je namreč le, ali je tožena stranka svojo obveznost plačila po prodajni pogodbi že izpolnila ali ne.

V novem postopku pa bo treba odločiti še o ugovoru zastaranja. Tožeča stranka je po pozivu sodnice na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 29) predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika družbe C. I., d.o.o., in zakonitega zastopnika tožeče stranke, tožena stranka pa o načinu poslovanja med pravdnima strankama svojega direktorja P. K. (primerjaj dokaz pod točko 1 pripravljalne vloge tožene stranke, list. št. 32). Omenjeni stranki oziroma pričo naj prvostopenjsko sodišče zasliši o dogovorjenem roku plačila blaga.

Napotki za novo sojenje so navedeni v tej obrazložitvi (362. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.