VSL sodba I Cp 3058/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v z njo izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v z njo izpodbijanem obsodilnem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za plačilo odškodnine v višini 25.303,60 EUR, z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.132,01 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino za materialno in nematerialno škodo v višini 25.303,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice, pod 2. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod 3. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.331,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo sta se v roku pritožili obe pravdnih stranki, in sicer tožeča zoper zavrnilni in tožena zoper obsodilni del, obe pa tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava ter s predlogom, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku tudi v izpodbijanem delu ugodi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene okoliščine, pri vseh treh postavkah za nematerialno škodo prisodilo občutno prenizko odškodnino. Če sodišče meni, da je tožeča stranka podala premalo navedb v zvezi s skaženostjo, bi jo na to moralo opozoriti. Neutemeljena je omejitev zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice, ker te obresti do 22.5.2007, ko je ta omejitev prenehala veljati, še niso dosegle višine glavnice.

Tudi tožena stranka se pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu kot neutemeljenega stroškovno zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka, ker ta po temelju ni utemeljen. Materialnopravno podlago za odločanje v tej zadevi je zavarovalna polica skupaj s pogoji zavarovanja. Obseg zavarovalnega kritja po AO-plus pogojih je določen v 1. členu pogojev, ki zavarovanje omeji na telesne poškodbe, zadobljene v prometni nesreči z zavarovanim vozilom. Napačen je sklep sodišča prve stopnje, da je mogoče kritje po AO-plus pogojih širiti tudi na škode, ki nastanejo zaradi okoliščin, v katerih se zaradi prometne nesreče znajde upravičenec. Razlog za prenehanje ogrevanja v vozilu tožnika ni bil v poškodovanju vozila ob zdrsu s ceste, ampak so to bile nizke temperature in dejstvo, da tožnik daljši čas ni bil odpeljan s kraja prometne nesreče. Prometne nesreče tudi ni enačiti z nezgodo po pogojih za nezgodno zavarovanje, kot je to storilo Višje sodišče v Ljubljani v svoji prvi odločbi v tem pravdnem postopku. Očitno je, da je tožnik omrzline utrpel zaradi okoliščin, v katerih se je znašel po prometni nesreči. Torej poškodba ni bila v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Tudi samo prometno nesrečo je logično razlagati tako, da je to dogajanje med gibanjem enega ali več vozil, ko pride do trka, in dokler vozila ne obstanejo v končnem položaju, oziroma v primeru naletov, dokler zadnje vozilo ne trči in obstane. Neživljenjsko je trenutek prometne nesreče zamakniti naprej, neodvisno od dejstva, kdaj se premikanje v prometni nesreči udeleženih vozil zaključi. Nesporno je, da se tožnik v trenutku prometne nesreče ni telesno poškodoval. Podrejeno tožena stranka oporeka tožbenemu zahtevku tudi po višini, ker naj bi bila po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina za telesne bolečine in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena vsaj pri vsakem za 2.500,00 EUR, medtem ko odškodnina za skaženost tožeči stranki, glede na njene tožbene navedbe, ne gre, odškodnina za škodo v zvezi s pomočjo tožniku med zdravljenjem pa s splošnimi pogoji ni krita. Odločitve o stroških postopka zaradi izostanka razlogov ni možno preizkusiti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožene stranke utemeljena.

Pravilno opozarja pritožba tožene stranke, in tako je sodišče prve stopnje tudi postopalo, da so materialnopravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku po temelju Pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus) tožene stranke (priloga B2 v spisu - v nadaljevanju Pogoji B2). Pri AO-plus zavarovanju gre namreč za pogodbeno osebno zavarovanje in stranki se z zavarovalno polico (pogodbo) dogovorita o obsegu zavarovanja. Ta obseg zavarovanja Pogoji B2 določajo v 1. členu, po katerem se zavarovatelj (tožena stranka) zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom utrpi upravičenec. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena pravnorelevantna dejstva o poteku nesreče in načinu nastanka poškodb tožnika, zaradi katerih tu vtožuje odškodnino in katerih pritožbi ne izpodbijata in je zato pritožbeno sodišče nanje vezano, preostane med strankama sporno vprašanje le še opredelitev prometne nesreče po času. Torej, ali je za tožnikove poškodbe za vtoževano odškodnino šteti, da so nastale v prometni nesreči. Tožbeni zahtevek je namreč po temelju lahko utemeljen le za škodo zaradi poškodb, nastalih v prometni nesreči, kar sta se stranki izrecno dogovorili z določbo 1. člena Pogojev AO-plus.

Opredelitve prometne nesreče po času pri AO-plus zavarovanju ni povsem vmesno primerjati s pojmom nezgode pri nezgodnem zavarovanju tožene stranke, urejenem v splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb (priloga B8 v spisu), ker je tam pojem nezgode opredeljen splošno opisno in dodatno še s posameznimi, taksativno naštetimi okoliščinami, ki jih je pri nezgodnem zavarovanju upoštevati ali neupoštevati.

Nedvoumno je, da gre za prometno nesrečo v času gibanja v nesreči udeleženega vozila od trenutka trka in dokler to vozilo ne obstane v končnem položaju in da se za vse poškodbe, ki jih nekdo v tem času utrpi, šteje, da so nastale v prometni nesreči. Vendar bi bilo preozko gledanje, če bi šteli za v prometni nesreči zadobljene poškodbe le tiste, ki so nastale neposredno v času prometne nesreče. Za v prometni nesreči utrpele poškodbe je namreč šteti tudi tiste posledice, ki so nastale sicer že po sami nesreči, vendar v vzročni zvezi s samo nesrečo in v nesreči direktno prizadejanih poškodb. V obravnavanem primeru je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je oziroma ali ni bila prekinjena vzročna zveza med obravnavano nesrečo (zdrs s ceste) in nastalimi poškodbami (omrzline stopala).

Neposredni vzrok nastanka poškodb je bila omrznitev stopala zaradi ekstremno nizke temperature (-50°C) in dolgotrajne izpostavljenosti mrazu (4 dni), ker mimo kraja nesreče ves ta čas ni bilo drugega vozila, ki bi tožniku nudilo pomoč. Po načelu adekvatne vzročnosti so namreč upoštevne tiste posledice, ki glede na določeni vzrok niso nenormalne (glej Stojan Cigoj, Obligacije, Ljubljana 1976, str. 568, točka č). Omrzlina kot posledica zdrsa s ceste, brez neposrednih poškodb pri tem, ni normalna posledica, kar pomeni, da po načelu adekvatne vzročnosti ne moremo zaključiti, da so zatrjevane poškodbe v vzročni zvezi s samo nesrečo. Adekvatna vzročnost pa je nedvoumno podana med dolgotrajno izpostavljenostjo nizkim temperaturam in nastalim omrzlinam.

Da je tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen, izhaja tudi iz teorije načela predvidljivosti, po kateri za indirektno (in tudi direktno) škodo stranka odgovarja, če je posledica glede na vzrok predvidljiva (glej Stojan Cigoj, Obligacije, Ljubljana 1976, str. 569, točka d). Ni namreč bilo predvidljivo, da bi tožnik lahko ostal zaradi zdrsa s ceste kar 4 dni na kraju nesreče, ker ves ta čas mimo ne bi bilo drugega vozila, ki bi ga rešilo. Čeprav se je vse zgodilo v prostranstvu Sibirije, je do nesreče prišlo na regionalni cesti, očitno vzdrževani, ker je bila kljub sneženju in nizkim temperaturam prevozna, in torej ni normalno in pričakovano, da mimo 4 dni ne bi prišlo nobeno vozilo, ki bi tožniku nudilo pomoč.

Ker je glede na po sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstvih materialnopravno ugotoviti, da zaradi prekinjene vzročne zveze med vzrokom (nesrečo) in posledico (omrzlina stopala) tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen že po temelju, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, je bilo potrebno že iz tega razloga pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne tudi v preostalem, še nezavrnjenem delu (4. točka 358. člena ZPP). Iz istih razlogov je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in v z njo izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče, če spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka. Ker tožeča stranka končno s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti vse pravdne stroške toženi stranki (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožene stranke so odmerjeni na podlagi veljavne Taksne tarife in na podlagi priglašenih stroškov. Skupno znašajo 1.132,01 EUR, kar obsega sodne takse 208,65 EUR za odgovor na tožbo, 417,29 EUR za odgovor na pritožbo in 506,07 EUR za pritožbo.