VSK sodba Cpg 308/2007

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost sklepa št. 2, ki je bil sprejet na skupščini tožene stranke dne 19.02.2007 in potrjen v notarskem zapisniku, notarke E.L., in sicer z vsebino, da se na nasprotni predlog delničarja P. d.o.o. za revizorja družbe za poslovna leta od 2002 do vključno 2006 imenuje revizijska družba P. d.o.o.; medtem ko je sodišče prve stopnje ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev istega sklepa z enako vsebino, poleg tega pa je sodišče prve stopnje še odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 1.567,72 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da v izpodbijanem delu sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Meni, da iz določbe 1.odst. 318.čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne izhaja, da mora skupščina družbe sprejeti sklep, v katerem morajo biti določeni posamezni posli, ki so predmet posebne revizije. Po 4.odst. 319.čl. ZGD-1 je določeno, da se glede postopka revidiranja smiselno uporablja Zakon o revidiranju (ZRev-1). Sodišče prve stopnje torej pri uporabi materialnega prava ni uporabilo določb specialnega predpisa in je zato tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov, zakaj je pri tožeči stranki podan interes za vložitev predmetne tožbe, saj je bila že od leta 2002 kot delničar seznanjena z vsemi posli, sodelovala pa je tudi pri sprejemanju vseh skupščinskih sklepov, zato se šteje, da je bila z vsebino poslov seznanjena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Posebna revizija je namenjena predvsem odkrivanju morebitnih nepravilnosti pri vodenju posameznih poslov družbe, zato je samo po sebi razumljivo, da morajo biti ti posli (ki so za družbo škodljivi) v skupščinskem sklepu, s katerim je bil imenovan poseben revizor, po vsebini konkretno in razločno opredeljeni, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi. Izpodbijani skupščinski sklep št. 2 o imenovanju posebnega revizorja, ki je bil sprejet 19.02.2007 na skupščini delniške družbe G. d.d.(in potrjen v notarskem zapisniku notarke E.L. iz N., pa je glede opredelitve vodenja posameznih poslov družbe v zadnjih petih letih docela posplošen, saj sploh ne skuša izpostaviti določenih (konkretnih) škodljivih poslov, marveč zgolj navaja revizorja (P d.o.o.), ki naj za poslovno obdobje 2002-2006 opravi (posebno) revizijo družbe G. d.d. Iz tega razloga je po mnenje pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbo 1.odst. 318.čl. ZGD-1, saj je več kot očitno, da revizor posebne revizije (členi 318-321 ZGD-1) ne more opraviti, če sploh ne ve, kateri posli družbe so predmet njegovega revidiranja. O tem vprašanju revizor ne more odločiti po lastni presoji, temveč zgolj na podlagi celovitega in konkretno opredeljenega skupščinskega sklepa o imenovanju posebnega revizorja (oziroma sodnega sklepa, če skupščina predlog o imenovanju posebnega revizorja zavrne - člen 318/2 ZGD-1). Pritožba prav tako nima prav, da je glede obravnavanega vprašanja (identifikacija spornih poslov) ZRev-1 v razmerju do ZGD-1 specialen predpis. Določba 4.odst. 319.čl. ZGD-1, na katero se v tej zvezi pritožnik sklicuje, se glede smiselne uporabe zakona, ki ureja revidiranje, sklicuje le na določila ZRev-1, ki zadevajo potek revidiranja (členi 21-25) in pogoje revidiranja (člen 26 in 17). Takšna pravna ureditev je tudi povsem razumljiva in praktična, upoštevaje ob tem predvsem okoliščino, da ZRev-1 na celovit, sistematičen in zaokrožen način ureja tudi postopek in pogoje revidiranja, pri čemer pa se ta zakonska materija nanaša na revidiranje računovodskih izkazov (1.čl. ZRev-1), dočim je v konkretnem primeru v ospredju posebna revizija vodenja posameznih poslov družbe po 1.odst. 318.čl. ZGD-1. Poleg tega ima revizor tudi po ZRev-1 vnaprej določen predmet revizije, to je konkretno opredeljene računovodske izkaze za določeno poslovno obdobje.

Kar se tiče v pritožbi zatrjevane procesne kršitve, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je pri tožeči stranki podan pravni interes za vložitev predmetne tožbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno opredelilo s tem, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka kot delničarka proti sprejetemu spornemu sklepu o imenovanju posebnega revizorja že na skupščini delničarjev tožene stranke 19.02.2007 napovedala izpodbojno tožbo, nakar je v tej zvezi 19.03.2007 vložila tudi tožbo na razveljavitev tega skupščinskega sklepa. Že s temi ravnanji je tožeča stranka izkazala svoj pravni interes za vložitev izpodbojne tožbe (členi 395-397 ZGD-1), pri čemer pritožbeno sodišče na tem mestu še pripominja, da so skupščinski sklepi korporacijski pravni posli, pri katerih niti ni pravno pomembno, kako je o posameznem sklepu glasoval posamezen delničar, marveč je relevantno predvsem to, ali je bil predlagani sklep sprejet s potrebno večino ali ne.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).