VSK sodba Cpg 130/2007

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo, da pravna dejanja tožnika: 16 izvršenih plačil v korist toženca v zneskih in na datume, ki so tam specificirani (v času od 7.1.2005 do 16.8.2005), nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožnika in mora toženec v roku 8 dni v stečajno maso plačati 10.595,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.539.188,00 SIT od 23.6.2006 do 31.12.2006 in od zneska 10.595,84 EUR od 1.1.2007 dalje; II.) tožbo zavrglo v delu glede ugotovitve, da izvršeno plačilo v korist toženca v znesku 2.378,86 SIT z dne 17.10.2005, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožnika in v delu glede plačila v stečajno maso zneska 9,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.378,86 SIT od 23.6.2006 do 31.12.2006 in od zneska 9,93 EUR od 1.1.2007 dalje; III.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožnika: tožnikova opravljena dobava in storitev po računu št. 204013957 z dne 10.12.2004 ter sklenjena kompenzacija z dne 13.1.2005, na podlagi katere je tožnik poplačal svoje obveznosti do toženca v višini 87.120,00 SIT; tožnikova opravljena dobava in storitev po računu št. 205012045 z dne 12.9.2005 ter sklenjena kompenzacija z dne 14.9.2005, na podlagi katere je tožnik poplačal svoje obveznosti do toženca v višini 2.194.939,93 SIT, ter da mora toženec v roku 8 dni v stečajno maso tožnika plačati znesek v višini 9.522,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.282.059,93 SIT od 23.6.2006 do 31.12.2006 in od zneska 9.522,87 EUR od 1.1.2007 dalje; IV.) odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da obstaja v zadevni pravdi očitno neskladje med tožečo stranko, ki je vseskozi O. d.o.o. - v stečaju, katero zastopa odvetnik S.Z. in med označbo tožeče stranke, ki jo je samo po uradni dolžnosti in zato arbitrarno ter v nasprotju z načelom dispozitivnosti, oblikovalo sodišče, in sicer, da je tožeča stranka stečajna masa. Jasno je, da je tako prišlo do subjektivne spremembe tožbe, s katero tožena stranka ni soglašala. Poleg tega pa je tekom pravde tožeča stranka kot stečajni dolžnik izgubila pravno sposobnost, ker je kot taka prenehala obstajati. Zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče zamenjuje pravni institut pobota in t.im. nadomestne izpolnitve. Treba je poudariti, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bila med pravdnima strankama izvedena kakšna nadomestna izpolnitev. Med strankama pa je nesporno dejstvo, da sta druga do druge imeli denarne terjatve, ki so se med seboj pobotale na podlagi določb Obligacijskega zakonika. Do pobota pa bi v vsakem primeru prišlo z dnem začetka stečajnega postopka, kar dokazuje, da v tem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Pravdni stranki sta bili v trajnem pogodbenem odnosu, poslovali sta korektno in tožena stranka ni vedela za poslovno in finančno stanje tožeče stranke. V tem primeru bi sodišče lahko poklonilo vero izpovedi direktorja tožene stranke. Dejstvo, da se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek je bil za toženo stranko presenečenje. Nastanek terjatev tožene stranke do tožeče stranke se ne nanaša na čas neposredno pred začetkom stečajnega postopka, kar pomeni, da gre za terjatve, ki jih je tožeča stranka toženi plačevala z zamikom oz. postopno, kar je bilo v skladu z medsebojnim poslovanjem. Izpolnitve so torej bile postopne, tako tudi plačevanje zapadlih računov. Nobena od terjatev tožene stranke ni bila poplačana na nenavaden način ali z namenom, da bi bili drugi upniki v slabšem položaju.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tekom predmetnega postopka stečajni dolžnik prodan kot pravna oseba, zaradi česar je stečajni senat na podlagi 4. odst. 147. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS, št. 67/93 s sprem.) odločil, da se ustavi stečajni postopek zoper prodano pravno osebo, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Glede na to je sicer pravilna trditev pritožnika, da je stečajni dolžnik izgubil sposobnost biti stranka v tem postopku, ne pa tudi njegovo stališče, da bi sodišče moralo tožbo zavreči; sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem pravilno navedlo, da je aktivna legitimacija izpodbijati pravna dejanja stečajnega dolžnika po ZPPSL prešla na stečajno maso, ki je sedaj stranka v postopku. Pri tem ne gre za subjektivno spremembo tožbe, kot to zmotno meni pritožnik, ravno tako pa je neutemeljen njegov očitek, češ da je sodišče ravnalo samovoljno in aribtrarno, ker da je samo označilo tožečo stranko kot stečajno maso.

Skozi vprašanje nadomestne izpolnitve je sodišče prve stopnje obravnavalo poravnavo računov tožene stranke št. glede na to, da navedeni računi niso bili poravnani s plačilom na transakcijski račun tožene stranke, ampak z izročitvijo blaga toženi stranki. Pri tem je ugotovilo, da je bil poslovni odnos med pravdnima strankama takšen, da ni samo tožena stranka opravljala storitev za tožečo stranko, ampak je tudi obratno slednja toženi stranki dobavljala blago. Glede na to je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim sta bili predmet izpodbijanja dobavi blaga tožeče stranke po računih št. ter zatem sklenjeni kompenzaciji za zneska 87.120,00 SIT in 2.194.939,93 SIT (III. tč. izreka). Ker je torej tožena stranka v navedenem delu v pravdi uspela, ni jasno, kam meri s svojo trditvijo, da tožeča stranka ni zatrjevala in niti dokazala, da je bila med pravdnima strankama izvedena nadomestna izpolnitev in da so razlogi v zvezi s tem protispisni, ter da so se njune medsebojne terjatve lahko pobotale tako na podlagi določil Obligacijskega zakonika kot tudi na podlagi določil ZPPSL.

V zvezi s šestnajstimi izpodbijanimi pravnimi dejanji tožeče stranke, izvršenimi plačili na račun tožene stranke, zaobseženimi v I. tč. izreka sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka z zamudo poravnavala račune tožene stranke. Slednja je prejela svoje terjatve poravnane v celoti, ostali upniki stečajnega dolžnika pa bodo poplačani le deloma. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan (objektivni) element izpodbojnosti iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL. Da je šlo za plačevanje z zamikom oz. z zamudo priznava tudi tožena stranka v pritožbi. Četudi je šlo za trajno in dolgoročno poslovanje med pravdnima strankama in četudi niso predstavniki tožeče stranke toženi stranki nikoli omenili, da pri tožeči stranki obstajajo stečajni razlogi in je bilo za toženo stranko to presenečenje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi glede na to, da ji je tožeča stranka račune plačevala z zamudami in da iz javno objavljenih podatkovnih baz APP in AJPES, iz katerih je razvidno slabo poslovanje tožeče stranke že vse od leta 2003 dalje, tožena stranka vsaj morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke v času nastanka izpodbijanih pravnih dejanj, če bi pokazala potrebno skrbnost v pravnem prometu (če že trdi, da zanj ni vedela).

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).