VSL sodba I Cpg 721/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2004/04490, z dne 28.5.2004 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da v situaciji, ko zoper dolžnika teče postopek prisilne poravnave, zastaranje upnikove terjatve pretrga zgolj in samo pravočasna prijava upnikove terjatve v postopku prisilne poravnave, sklicujoč se pri tem na 1. stavek 45. člena ZPPSL.

Po presoji pritožbenega sodišča je določilo 1. stavka 45. člena ZPPSL, po katerem se z vložitvijo prijave terjatve zastaranje pretrga, zgolj inštrukcijske narave in ne izključuje drugih načinov pretrganja zastaranja po splošnih določbah ZOR oziroma OZ o zastaranju. Nenazadnje z opustitvijo prijave terjatve v postopku prisilne poravnave upnik ne izgubi terjatve oziroma mu le-ta ne preneha, saj ima po izrecni določbi 3. odst. 59. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava učinek tudi zoper tiste upnike, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili, pa so bile njihove terjatve naknadno ugotovljene. Zato ni videti razloga, da pretrganja zastaranja ne bi mogla povzročiti tudi v primeru postopka prisilne poravnave dolžnikova pripoznava dolga v smislu določbe 1. odst. 387. člena ZOR oziroma 1. odst. 364. člena OZ.

V obravnavanem primeru je tožena stranka dne 31.1.2001 s potrditvijo odprtih postavk tožeče stranke (priloga A2) pripoznala dolg, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Navedenega dejstva tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Ker pa po 1. odst. 387. člena ZOR oziroma 1. odst. 364. člena OZ pripoznava dolga pretrga zastaranje, v situaciji potrjene prisilne poravnave pa po izrecni določbi 2. stavka 45. člena ZPPSL zastaranje začne znova teči, ko poteče rok za plačilo, določen v prisilni poravnavi, je v obravnavanem primeru zastaralni rok znova začel teči od dne 26.1.2004 dalje, ko je potekel rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke po potrjeni prisilni poravnavi. Tako se pokaže, da ob vložitvi izvršilnega predloga dne 17.5.2004 terjatev tožeče stranke (zaradi pretrganja zastaranja) ni bila zastarana.

Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na drugačne odločbe prvostopenjskih sodišč, pri čemer tožena stranka govori o sodni praksi. Kot taka bi bila lahko relevantna le, če bi navedene odločbe uspešno prestale tudi pritožbeni preizkus.

Ker je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialnopravne določbe OZ in ZPPSL, pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica neuspeha tožene stranke v pritožbenem postopku.